Če torej kdo res verjame, da smo zaradi fotografij zasebne zabave sodnice, na kateri jo je videti v objemu z upravitelji, dobili kronski dokaz o obstoju navez med osebami, ki delijo milijone evrov iz stečajnih mas, se krepko moti. V resnici namreč nismo izvedeli nič, česar tudi minister Senko Pličanič in njegovi uslužbenci, ki bi lahko že zdavnaj pridobili podatke o spornih stečajih, niso vedeli že dve desetletji. Da so stečaji zaradi zakonodaje, ki jo pomagajo pisati upraviteljski lobiji, idealni poligon za ustvarjanje bogatašev, ki jih nikoli ne boste našli na lestvicah. Da so se zaradi pomanjkljivega nadzora v številnih primerih iz "tehničnega" opravila izrodili v industrijo za delitev premoženja in denarja prijateljem, združenih v kartelnih spregah. Da obstajajo tudi sodniki, ki so na račun upnikov pripravljeni "pokriti" vsakršno ravnanje "svojega" upravitelja - tudi za ceno izgube lastnega ugleda.
Dodana vrednost fotografij s sodniško-upraviteljske zabave je pravzaprav enaka posnetkom delavcev propadlih gradbincev v pretesnih kontejnerjih. Vsi s(m)o vedeli, da obstajajo, a smo odprtih ust ostali šele, ko smo videli njihove obraze. A šok nad somrakom etičnih meril v ozadje potiska vprašanje, ključno še posebno v času krize: zakaj država kot daleč največja upnica vedno znova dopušča, da ji v stečajnih postopkih izginjajo milijarde evrov?
Odgovor bi morala najprej poiskati pri sebi. Pri pisanju stečajne zakonodaje je namreč pobudo vedno prepuščala upraviteljem. Deloma zato, ker so jih uradniki videli kot dobronamerne strokovnjake, ne pa kot poslovodje s potencialnimi "drugačnimi" motivi, še bolj pa zaradi njihovega dolgoletnega lobističnega vpliva. Upravitelji v slovenskih stečajih so tako dejansko postali menedžerji, nad katerimi ni ne nadzornega sveta ne lastnikov. Sami narekujejo ritem stečajev, odločajo o prodaji premoženja, oddajanju storitev in drugih poslih. Ker posamezni "neubogljivi" upniški odbori po zakonu nimajo vsebinskih pristojnosti, mora upravitelj na svojo stran dobiti le stečajnega sodnika. Zgolj enega in ne več treh, ki so nekoč sestavljali stečajni senat.
V končni fazi je torej edino jamstvo "neoporečnosti" stečaja, v katerem se tudi po desetletje ali več obračajo milijoni, odnos sodnik-upravitelj. To je še posebno v okolju, kjer "vsak pozna vsakogar", več kot premalo. Četudi zadnja afera še zdaleč ne dokazuje, da so vsi stečajni sodniki ali upravitelji "partnerji v zločinu", zakonska ureditev kliče po sistemskih varovalkah.
Za začetek z zakonsko predpisanim bolj transparentnim poročanjem upraviteljev o stroških stečaja in večjim vpogledom javnosti in upnikov v stečajne spise. Temu bi morala slediti podaljšanje roka izpodbojnosti poslov pred stečajem in okrepitev vloge upnikov. Poleg države je na potezi tudi sodstvo. Ne drži, da gre zgolj za dogodke, ki so se zgodili pred štirimi leti. Stečajni podsistem kot eden najbolj brutalnih tranzicijskih "fenomenov" gre še naprej svojo pot - okrožna sodišča posameznim upraviteljem še vedno dovoljujejo izčrpavanja stečajnih mas in odmerjajo nezakonite nagrade.
Če se sodstvo ne bo odločneje lotilo "čiščenja" slabih ali celo koruptnih zgledov, bo zdrvelo v past, saj se bo samega sodstva v iskanju političnih točk prej ali slej lotil kdo od zunaj. Recimo vlada, ki ga rada napada zaradi njegove domnevno prevelike neodvisnosti ali "vzporednih centrov moči". Ob tisočih opeharjenih upnikih in krizi tla za rast teh "argumentov" pač še nikoli niso bila plodnejša.
