Obrisi nove orientacije so vidni v odločitvi umika iz Iraka ter postopnem ugašanju ameriške navzočnosti v Afganistanu, pred tem pa, leta 2009, v govorih ameriškega predsednika v Kairu in Ankari, s katerima je Obama najavil kvalitativno spremembo odnosov z muslimanskimi državami ter posledično s podporo Washingtona arabski pomladi. Po eliminaciji Osame bin Ladna ter z uveljavitvijo tehnološke, z droni podprte vojne proti ostankom prvobitne Al Kaide je Washington najavil, da bo svoje strateške napore usmeril na Daljni vzhod. Se pravi na območje, kamor so se premaknili prevladujoči gospodarski tokovi v času, ko so Združene države Amerike v Iraku in Afganistanu vodile dolgoletno vojno.

Toda v času, ko na območju Južnokitajskega morja geopolitična prerivanja dobivajo novo dinamiko, in v trenutku, ko sta si Japonska in Kitajska ponovno skočili v lase, je vsa pozornost Washingtona usmerjena na gašenje posledic požara, ki je na Bližnjem vzhodu izbruhnil zaradi 14-minutnega videoposnetka, narejenega na ameriških tleh.

Čeprav je skrb zbujajoče nasilje na Bližnjem vzhodu ob koncu tedna nekoliko usahnilo, pa najverjetneje to še ne pomeni njegovega konca. Med ZDA in arabskimi državami namreč obstaja temeljno, na kratek rok nespravljivo nasprotje. Nasilje in vse posledice novega bližnjevzhodnega zapleta se namreč vrtijo okoli temeljne razlike: zaradi lastne ustavne ureditve so ZDA svobodo govora dvignile na podoben piedestal, kot v arabskem svetu stoji Koran. Ta civilizacijski spopad pa je dodatno zapleten zaradi ambivalentne ameriške bližnjevzhodne politike ter tranzicijskega procesa v državah, v katerih je ljudstvo zrušilo režime, ki jih je dolga desetletja podpiral Washington.

Če ima Bela hiša težave s pojasnitvijo dvojne narave svoje politike do Egipta in Libije na eni ter Bahrajna na drugi strani, pa novi režimi "demokratskih" arabskih držav ne morejo več v kali zatirati protestov ogorčenosti, kadar ameriška svoboda govora napada svetost islamske vere. Gre za probleme, ki jih ni mogoče odpraviti čez noč in ki bodo od Bele hiše zahtevali dodaten čas in napor, morda pa celo ponovni premislek pred meseci začrtane nove strategije. Slednje le v primeru, da bo v Beli hiši ostala ista ali pa podobna garnitura. Kar seveda ni nujno, še manj pa je gotovo. Zaradi novih nemirov na Bližnjem vzhodu je namreč zunanja politika postala eden od bistvenih dejavnikov, ki bodo odločali o rezultatu volitev čez 50 dni.

Ne glede na to, da je Mitt Romney s svojo zaletavostjo zamudil veliko priložnost, da bi ob izbruhu nasilja svojemu tekmecu postavil nekaj neprijetnih vprašanj, mu podaljševanje bližnjevzhodne krize ponuja novo možnost. Zaradi brezglavega obtoževanja, češ da je Obama zaveznik napadalcev na ameriška diplomatska predstavništva, je ob smrti ameriških diplomatov Romney zabredel v blato. Če bi bil dosleden, bi namreč moral Obamo obtožiti uboja Američanov. Tega seveda ni mogel storiti. Pozneje, zaradi njegovega izpada skrajništva, seveda Obami ni mogel postaviti bolj zmernih, upravičenih vprašanj o pomanjkljivi varnosti diplomatov in slabem delovanju obveščevalnih služb. Toda številni in dolgi posnetki zažiganja ameriških zastav, napadov na veleposlaništva, predvsem pa uboja ameriških diplomatov Romneyju omogočajo, da med svoje predvolilne govore vpleta paralelo med Bengazijem 2012 in Teheranom 1979. Od tod do enačenja Baracka Obame z Jimmyjem Carterjem, ki ga je leta 1980 zaradi teheranske krize s talci na volitvah povozil Ronald Reagan, pa je le še korak.