Predstavo Zang Tumb Tuuum režiserja Vita Tauferja je namreč deloma mogoče razumeti prav kot tak poskus obuditve fenomena iz ropotarnice umetnostne zgodovine, po drugi strani pa kot iskanje tistega v njem, kar še danes zastavlja vprašanja. Tudi odrsko dogajanje je dvotirno, pred zaveso nam protagonisti večinoma pojasnjujejo svoja stališča, ko se ta dvigne, dobimo kratke, absurdno komične prizore, ki kritizirajo tedanji vladajoči red, ritualiziranost odnosov, sprevrnjena družinska razmerja in zatirano seksualnost, klasično umetnost, položaj umetnika znotraj družbe... Dramaturško (Lara Simona Taufer) se v prvi polovici predstave te izmenjave dogajanja pred zaveso in za njo ujamejo v dober ritem in posrečeno slikajo tako gledališko prakso futurizma kot njegove idejne zastavke. Zanimiv in dobro predstavljen je predvsem paradoks upravičenega revolta zoper okostenelo stanje umetnosti in družbe nasploh, značilnega za ves modernizem, ki pa se v svoji dosledni izpeljavi znajde na ekstremu rušilnosti in zatiranja razlik, povzdigovanju vojne in fašizma (oziroma nacizma skozi posrečenega firerja Branka Šturbeja).
Po polovici predstave se gledališko umakne varieteju, žanru, ki ga je futurizem cenil zaradi nedokončane, bastardne in s tem transgresivne forme. In tu nastane problem: variete je do danes doživel natančno to, kar je Marinetti očital teatru - okostenel je in se začel ponavljati. Njegovi glasbeni vložki v Zang Tumb Tuuumu postajajo vse daljši, predvsem pa v glasbenem smislu obupno konvencionalni, neskončno daleč od ideje razbitja prevladujočih glasbenih struktur, vse bolj so celo - futuristični bog nas obvaruj - belcanto, tako preziran in tako neskončno oddaljen od kakšnega Russolovega skakljanja po živcih tedanjih poslušalcev. Vse bolj smo v nekakšnem odrskem San Remu, v mainstreamu, ne le v popoidnem glasbenem, ampak tudi tipičnem slovenskem gledališkem mainstreamu, v katerem predvidljivo zabavljaštvo prevlada nad duhovito inovativno hojo po robu. In tako začne predstava iz trdne forme in jasnega koncepta drseti v mnoge konce, ki to niso, in v kliše, namesto da bi občinstvo tulilo: buuuu! Ali občutilo, da "absurdnosti nezavedno potiskajo razum na rob norosti".
Škoda. Ob tako dobrem nastavku in takšnih igralskih presežkih (Polona Juh, Jernej Šugman, Saša Tabaković, Bojan Emeršič) bi morali zares ali tuliti ali besno ploskati (četudi so to futuristi prepovedali). Tako smo ostali nekako na pol poti, med zadovoljstvom in nejevoljo, oboje premalo radikalno, preveč z vonjem po tistem tradicionalnem, (malo)meščansko varnem, ki ga je futurizem tako besno sesuval.
