Frontman in idejni vodja zasedbe Andy Falkous - Falco se s sarkazmom in surrealizmom loteva absurdov našega časa. Ni utopist, je surov realist brez iluzij. Strupeno obračuna z nespametnostjo lanskih uličnih nemirov po Angliji, napade prikrito politično represijo in druge rakaste tvorbe sodobne demokracije. Na tapeti so potrošništvo, industrija zabave, zvezdniki, olimpijske igre, militarizem, teror(izem), sociala, ekologija, zdravo življenje, razlike med severom in jugom oziroma centrom in periferijo, korupcija, dvoličnost popularne kulture in oglaševanja. Z zapletenimi stihi in nesmiselnimi metaforami in alegorijami ne pridiga. Z enigmatičnim pedigrejem, kaj je pesnik hotel povedati, zrcali svet, v katerem živi(mo), in nas izziva k razmišljanju. Ni ideološko zastrupljen. Nastopa kot razmišljujoči neodvisni posameznik, ki ne more držati jezika, kaj šele potlačiti gnusa. Njegovo odkrito napadalnost in iskreno bojevitost taktno podžiga glasna in ostra, naelektrena in bistra kitarska godba, ki s posthardcorovskim zaletom pošteno zavibrira tako v elektrokombinaciji kot uglašeno zapoje v himničnih napevih.
Navdušeni odzivi na koncertno predstavo Valižanov na letošnjem festivalu Terraneo v Šibeniku, ki so jo po predanosti in prepričljivosti neignorantske kritike postavile ob bok nastopoma Swans in Blues Explosion, krepijo prepričanje, da je notranja prevetritev zasedbe in njena širitev iz tria v kvartet pripeljala do poetično čvrstejše in detaljneje dodelane godbe. Po Falcovi predfazi z bobnarjem Jackom Egglestonom v noiserockovski skupini Mclusky izpred desetih let in prvi verziji Future Of The Left, ki jo zaokrožata albuma Curses (2007) in Travels with Myself and Another (2009) oziroma igranje z basistom Kelsonom Mathiasom, je lanski EP Polymers Are Forever napovedal ustvarjalno nadgradnjo. Bas Julie Ruzicke, ki hrešči kot križanec Davida Simsa iz Jesus Lizard in Roba Wrighta iz NoMeansNo, in učinkovita vključitev drugega kitarista Jimmyja Watkinsa sta dala svežega vetra razgibanosti glasbene govorice, ki tvorno nadaljuje zlato tradicijo noise rocka. Njegove pasti skupina preskakuje in zaobhaja z barvitimi, nepredvidljivimi odvodi. Ekstremnost balzamira z domišljenimi sintetičnimi zvoki, ki zaskominajo po elektropankerjih Brainiac in astro-novem valu Devo. Večglasno petje črpa iz tradicije britanskega folka. Spevne punk ode se niti Bad Religion ne bi sramovali, parafraziranje Half Man Half Biscuit pa se sprevrže v hommage tej britanski zasedbi. Manipulacije z zvočnimi efekti, minimalizem, repiticija in vse druge pritikline le še podmažejo nabritost celotne plošče.
Za te hitre čase, ki jih živimo, so od konca lanskega leta pripravljene pesmi predolgo čakale na objavo, vendar za takšno prodornost nikoli ni prepozno. Konceptualno izostrena plošča The Plot Against the Common Sense je eden izmed skritih biserov letošnje diskografske rockovske bere.
