V odnosu do izbrisanih je že na samem začetku kršila tri člene evropske konvencije o človekovih pravicah. Najtežji greh, ki ga je storila, je diskriminacija. Tujce je razdelila na tiste, ki so vse pravice obdržali, in tiste, ki so vse pravice izgubili. Prvi so prišli s "severa", drugi pa z "juga". V modernem sociološkem jeziku se temu reče rasizem. Slovenija leta 1992 ni izbirala posameznikov, ki jih bo izbrisala. Ekskomunicirala je celo skupino, otroke in starce, revne in bogate, zdrave in bolne, tisoče ljudi, vse povprek, zgolj na podlagi njihove nacionalnosti ali etničnosti. To je njen greh.

Kdo ga je zakrivil? Sodišča v Strasbourgu ne zanimajo storilci in v resnici je to vprašanje sekundarnega pomena. Bistveno je, ali "država" zmore greh, ki je bil storjen v njenem imenu, priznati in se zanj pokesati.

Sloveniji je doslej šestinsedemdeset izbrisanih dalo priložnost za kesanje. Tolikšno je število odškodninskih postopkov, ki so jih obravnavala slovenska sodišča, od prvostopenjskih prek vrhovnega do ustavnega. Na vseh teh stopnjah so doslej odškodninske zahtevke izbrisanih sodniki zavračali. Priložnosti za moralno očiščenje torej Slovenija doma ni dobila.

Vendar je imela srečo, da je njen greh prepoznalo strasbourško sodišče.

Danes bo Slovenija na podlagi sodbe iz Strasbourga šestim izbrisanim izplačala prve odškodnine. To je prelomni, zgodovinski dogodek, ki ne bo materialni, temveč duhovni korak v družbo lepše prihodnosti. Simbolično bo ta korak obeležen z dejstvom, da bo izbrisanim najprej izplačana odškodnina za nematerialno škodo. Vendar tudi kasneje, ko bo Slovenija izplačevala odškodnino za materialno škodo, na primer za izgubljena leta zaposlitve, odvzeto porodniško ali odvzeto pravico do zdravstvenih storitev, konkretna vsota ne bo izplačana v duhu materializma.

Izbrisanim denar ne more poplačati trpljenja. Kako poplačati bolečino S.S., rojene v Sloveniji, ki se zaradi izbrisa ni mogla več šolati, temveč je bila pri štirinajstih prisiljena na črno delati v lokalnem bifeju, da je vzdrževala sebe ter izbrisana in bolna starša? Kako poplačati D.L., ki zaradi izbrisa štiri leta ni videla svoje hčere, ki je desetletna po naključju ostala sredi vojne v Bosni in zanjo ni bilo mogoče ugotoviti niti, ali je živa ali mrtva? Kako izbrisani gospe J., ki danes spet živi v Ljubljani, vrniti otroka, ki ga je zaradi stresa ob policijski deportaciji leta 1992 splavila na cesti pred hrvaško mejo? Kako z denarjem odtehtati uničeno življenje ene od strasbourških pritožnic, s katero hči še danes ne govori, ker misli, da jo je mati zapustila? Bila pa je "samo" izbrisana. Vse naštete gospe so totalitarnost administrativnega neobstoja ponotranjile, ga vgradile v svojo psihološko strukturo. Obvladuje jih še danes in nič ne bo pomagalo, da bi ta krč popustil.

Odškodnine pa bodo, naj se v teh časih sliši še tako kontradiktorno, odrešile Slovenijo. Poplačilo škode je namreč edino, kar lahko Slovenija stori zase.

Odškodnin seveda ni treba že vnaprej meriti v odstotkih državnega proračuna. Izbrisani so lahko poplačani tudi z uvedbo programov za reintegracijo v slovensko družbo, za lažje iskanje zaposlitve, stanovanj, za šolanje izbrisanih otrok in otrok izbrisanih. Sloveniji so sodniki v Strasbourgu ponudili priložnost, da v letu dni, v katerem mora urediti odškodninski sistem, spet najde svoje socialno bistvo. Za to smo državo pravzaprav zgradili.