Prosti pretok delovne sile Evropa dojema kot vrednoto. V minivesoljih, kot je slovensko zdravstvo, je lahko beg možganov uničujoča sila. Podatki zdravniške zbornice o potrdilih o dobrem imenu kažejo na strmo naraščanje selitev zdravnikov v tujino. Letos jih je, če upoštevamo zgolj ta potrdila, skoraj za cel letnik mariborske medicinske fakultete. Ali Slovenija zdravnike že izobražuje za druge države, tako kot je svoje zdravnike in medicinske sestre že pred leti Poljska?

Boljše plačilo v kombinaciji s pomanjkanjem zdravnikov v bogatejših državah je pomembno ozadje odhajanja v tujino, ni pa edino. Prav primer otroških srčnih operacij v UKC Ljubljana kaže, kako pomembni so odnosi. Slovensko zdravstvo prevečkrat obvladujejo majhne in velike intrige. Vzpostaviti dobre odnose je pogosto težje od vsega drugega, ugotavljajo vodstva bolnišnic. Konflikti, zaradi katerih ljudje iz službe odhajajo s kepo v želodcu, se včasih tako razbohotijo, da končajo na časopisnih straneh. Včasih, kot se je zgodilo pri srčnih operacijah otrok v ljubljanskem kliničnem centru, lahko ogrozijo celo delovanje posameznega delčka zdravstva. Ker trenj niso zmogli urediti znotraj ustanove, so morali za kratek čas tudi bolnike pošiljati v tujino.

Še bolj skrb zbujajoče pa je, da se je tok odhodov zdravnikov še okrepil z zaostrovanjem varčevanja. Zagotovo so še rezerve, a si ni do zdaj denimo nihče upal dregniti v organizacijo, ki je pri nas pač občutljivo politično vprašanje. Po viku in kriku, ki so ga v lokalnih okoljih zagnali ob predlogih za zmanjšanje števila porodnišnic, je malo verjetno, da se bo oblast s tem še kdaj resno ukvarjala. Pričakovati, da bodo v bolnišnicah in zdravstvenih domovih ob enaki organizaciji več naredili z manj denarja, je na drugi strani politično modro. Tako in tako se je v širši javnosti že utrdila misel, da v Sloveniji za zdravstvo namenimo še preveč denarja. Predkrizne ideje, da bi morali zanj nameniti vsaj desetino BDP, se danes slišijo kot predrznost.

Varčevalni primež ruši, kar je dobrega, ob tem pa je vse manj denarja za razvoj, torej uvajanje novih metod in tehnologij. Mladim in ambicioznim se zdi takšno okolje upravičeno zatohlo, v nasprotju s prejšnjimi generacijami pa imajo tudi manj zadržkov glede selitve v druge države. Poklicne skupine, ki imajo izbiro, tako odhajajo, Slovenija pa uvaža zdravnike iz tako imenovanih tretjih držav. Medtem ko slovenski zdravniki brusijo svojo nemščino in angleščino, se v državah nekdanje Jugoslavije učijo slovensko. V Veliki Britaniji medtem že nekaj let vijejo roke, ker jim zdravniki bežijo v Avstralijo - kako je današnji svet majhen. V Sloveniji se za zdaj zdi, da politiki ni posebno žal ne denarja ne truda, ki je šel v izobraževanje odhajajočih na domačih medicinskih fakultetah. Še huje, zdi se, da ni odhajanja niti dobro opazila.