Luttmannova igra, katere naslov označi galerijsko umetnino (gre za moškega, ki je "zaspal" ob ogledu umetniškega dela), se sicer spogleduje z gledališčem absurda. Dialog med dvojico varnostnikov, ki komentirata "spečega" moškega s podajanjem absurdno logičnih definicij in trditev, kaj hitro zbudi asociacijo na, denimo, katerega izmed Ionescovih dialogov, na dramske vzore pa asociira tudi Luttmannova podnaslovitev "delirij v enem dejanju". Ta prijem ne izhaja izključno iz avtorjevega zgledovanja pri vzornikih; poleg komičnosti, ki mu jo uspe doseči s takšnimi dialogi, je tu še en bistven vidik: poudarek se preseli na odtujenost, tako tisto sodobne umetnosti kot to, ki se pokaže znotraj medčloveških odnosov. Sen vendarle ne tematizira le umetnosti, ker je pač ne more preprosto ločiti od življenja.
Režiserka Mateja Koležnik prisluhne besedilnim prijemom in ob sodelovanju dramaturginje Diane Koloini uprizarja Sen z natančno ritmično gradnjo absurdnih dialogov. V scenografiji Iva Knezovića, izčiščeno belem galerijskem prostoru z visečima umetniškima stvaritvama (ter seveda "spečim" obiskovalcem, ki bo taka stvaritev šele postal), tako zaživi igra, ki spretno prevaja dialoško v uprizoritveno duhovitost - posebej gre izpostaviti Petra Musevskega in Vesno Slapar, par varnostnikov oziroma tatov, ki komičnost uspešno črpa iz resnobnosti izvajanja, s suhim podajanjem dejstev; to je igra, ki v svojem razgibanem gledališkem izvajanju pred oči prikliče tudi performans kot še enega od morda nerazumljivih umetniških izrazov.
"Delirij", ki se resda ne odvije v pospešenem tempu, a stopnjuje oziroma skrbno gradi zaplete znotraj gledališke situacije, zna gledalca presenetiti z vključitvijo nove osebe, ki v avditoriju nemara zaseda prav sosednji stol (sčasoma je pri teh vstopanjih iz vrst občinstva sicer že prisotne nekaj predvidljivosti). Dogajanje lomijo izpovedi "spečega" moškega, negibnega v svojem "umetniškem" položaju, ki s svojo pripovedjo človeka-v-izginjanju morda povabi h kontemplaciji. Morda, kajti v uprizoritvi vendar prevlada komedijska narava, tista, ki na primer nastaja na osnovi besednih iger, ali ona, ki jo recimo sproži označevanje stvaritev za umetniške.