Ravno nasprotno. Le kako si namreč lahko drugače razlagamo, da Janša v Luksemburgu na vprašanje, ali bo Slovenija potrebovala pomoč, ni zmogel slediti vzoru španskega kolega, ki je pomoč javno zavračal še po tistem, ko se je o njej že dogovarjal? Namesto recimo zagotovila, da se to ne bo zgodilo, je evropski javnosti raje postregel s stavkom, ki bi ga prej pričakovali od katerega od članov trojice: "Slovenija bo prišla iz krize, če bo storila, kar moramo storiti."

Pustimo tokrat ob strani dejstvo, da je premier, ki je predhodnikove pozive k pokojninski reformi kot vstopnico za francosko-nemški vlak označeval za propagandno retoriko, očitno spregledal in da po novem z nami deli odgovornost. Tudi to, da o zavedanju večine slovenskega prebivalstva o resnosti razmer Junckerju razlaga nekdanji borec proti reformam, je bolj stvar dobrega (no, slabega) okusa in zreduciranja evropske ideje na floskule, ki so v vsakem trenutku naprodaj najboljšemu ponudniku. V tem primeru pač - prosto po Angeli Merkel - velikemu Evropejcu.

Ne, pomembnejša razsežnost Janševega ponedeljkovega nastopa je povezana z dogajanjem doma. Ne le da slovenski premier domala vsako pomembnejše srečanje brez kančka zadrege pred "blatenjem Slovenije v tujini" ali možnim učinkom na trge izkoristi za domače potrebe. Svoje gostitelje ali goste (ne)hote rad izrabi tudi za notranjepolitični spin.

Na vrhuncu polemik o zakonu o uravnoteženju javnih financ so mu tako kot nalašč prišle besede nemške kanclerke, da "gre stabilizacija javnih financ z roko v roki s trajno gospodarsko rastjo". V drugem krogu pogajanj o fiskalnem pravilu je v igro vključil generalnega sekretarja OECD. Ob novi eroziji domačega BDP, prvi posledici "življenja v okviru zmožnosti", pa je obiskal šefa evrske skupine, ki mu je dejal, da "Slovenija z reformami ne sme izgubljati časa". V vseh treh dejanjih domače politične veseloigre je torej na oder - vedoč, da so slovenski politiki vseh barv pred tujino radi kot pridni učenci - v odločilnih trenutkih pripeljal deux ex machino.

S skrbno odmerjenim vetrom v hrbet iz centrov moči v Bruslju in Berlinu tako Janši že več mesecev uspeva močno ožiti polje politične razprave in jo premikati v sfero objektivnega, celo naravoslovnega. O vsebini nečesa, kar so "vsi" vzeli za dejstvo, se pač ne razpravlja, pa čeprav imajo nekatere "samoumevnosti" šibke dokazne temelje. Še vedno recimo ni najbolj jasno, kako lahko oblike zaposlitev za nedoločen čas vplivajo na odločitev finančnega investitorja o kupovanju slovenskih dolžniških papirjev. Ali kje je tista trajna gospodarska rast, ki jo je ob zategovanju pasu prodajala Merklova. Za velikimi besedami ("zadnja priložnost") pa se poleg igre alibijev, ki je namenjena domači javnosti, skriva tudi dobro načrtovan manever zamrznitve opozicije. Ta pač ne more ponujati "alternativ, ki jih ni".

In prav v tem je največji paradoks Janeza Janše. Če se namreč javno še tako otepa tehnične vlade, svojo vlado s popolnoma nekritičnim sprejemanjem agende iz tujine, ki ji včasih doda še grožnjo z odhodom, dejansko vodi kot "tehnični", celo nekakšen nadpolitični mandatar z ekskluzivnim dostopom do grala resnice (in njene interpretacije).

A račun se lahko Janši kaj hitro ne izide. O tem bi mu lahko veliko povedali prav (nekdanji) kolegi iz problematičnejših držav območja evra. Če so te nekoč vplivneži iz EU trepljali po ramah in predstavljali kot edine garante izpolnjevanja zavez, so kasneje ostajali gluhi za njihove prošnje po manjšem zategovanju pasu (Samaras) ali jih ob prevelikem soliranju (Papandreu) prepustili njihovi politični usodi. Politiki s kompleksom rešitelja so v državah evropskega juga pač blago, ki se pokvari še hitreje, kot so v Bruslju in Berlinu pozabili, kdo je lani v Sloveniji podstavljal nogo danes domnevno nujnim reformam.