Medalja je medalja, s para- ali brez njega

Že na paraolimpijskih igrah v Atenah pred osmimi leti, imela sem čast in priložnost spremljati jih v živo, me je presunil pozitiven odnos Mednarodnega olimpijskega komiteja in organizatorjev do športa invalidov: udeleženci so lahko uporabljali vso olimpijsko infrastrukturo, pristop športnikov in njihovih spremljevalnih ekip je bil visoko profesionalen, prireditve zelo dobro obiskane, organizacija pa po grško ležerna, skratka približno takšna in nič drugačna kot nekaj dni pred tem na olimpijskih igrah. Ampak že takrat so jasno pokazali smernice, kam naj sodi šport invalidov - ne na margino, temveč med preostali šport, v sredino družbenega zanimanja. V Atenah so še veliko razpravljali na temo boljše medijski prepoznavnosti paraolimpijskih iger, letošnje pravkar končane londonske paraolimpijske igre je že bilo mogoče spremljati v neposrednih prenosih, kar je velik korak naprej.

Nedvomno se šport invalidov v svetu čedalje bolj profesionalizira in športne discipline so ravno tako atraktivne, posebno tiste, ki so rezervirane le za invalide. Denimo kolesarjenje z rokami na triciklu, kjer je eno od svojih dveh zlatih paraolimpijskih medalj letos osvojil 45-letni Italijan Alex Zanardi, nekdanji dirkač formule ena, ki je obe nogi izgubil v nesreči pred enajstimi leti v nemškem Lausitzringu, in s tem dokazal, da ostaja vrhunski športnik kljub poškodbi, ki mu je življenje postavila na glavo. Športniku, ki je svoj vsakdan podredil športu in se nekaj let odrekal in pripravljal na največji športni dogodek, je navsezadnje vseeno, ali dobi medaljo na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah. Medalja je medalja, s para- ali brez njega.

Športniki invalidi trdo delajo za medalje, a pogosto so ravno zaradi specifike področja te zelo izmuzljive. Po vrsti poškodbe oziroma invalidnosti jih razvrščajo v posebne kategorije, kjer pa na mednarodni ravni ne znajo vzpostaviti mehanizmov, ki bi športnike bolj pravilno in pošteno klasificirali oziroma razvrstili v skupine z dejansko enakovrednimi tekmovalci. In tako prihaja do hotenih in nehotenih manipulacij, najkrajšo pri tem seveda potegnejo športniki.

Pravila nenehno spreminjajo, in odkar so denimo pred kratkim spremenili nekatera pri stolu, na katerem sedi atlet pri metu kopja ali krogle, prihaja do številnih razveljavitev metov, kar se dogaja tudi naši odlični atletinji Tatjani Majcen Ljubič, že imetnici paraolimpijskih medalj, ki pa je letos ostala brez odličja. Enako obsojen na vnaprejšnji neuspeh je bil tudi naš plavalec Darko Đurić, ki je na 50 metrov delfin v svoji kategoriji celo odplaval svetovni rekord, a je bil v finalu zaradi združevanja kategorij nekonkurenčen. Ob takšnih nedorečenostih športnikom kaj hitro pade morala, sploh slovenskim, ki imajo razloge za slabo voljo potem še doma, kjer so brez prave finančne podpore države in možnosti za profesionalne treninge ter so z "zdravimi" slovenskimi vrhunskimi športniki izenačeni le na papirju. Letos so iz Londona prinesli eno srebrno medaljo (Franček Gorazd Tiršek srebrno v streljanju z zračno puško), lahko bi jih seveda še več, če bi bila podpora sistematična in sponzorsko podprta.

Britanska TV Channel 4 je letošnje olimpijske igre označila le za ogrevanje pred paraolimpijskimi, vendar ne le za to, ampak tudi iz prepričanja, da je tako etično in moralno prav, so Britanci pokupili skoraj vseh 2,5 milijona vstopnic, kolikor jih je bilo na voljo za 471 dogodkov na paraolimpijskih igrah. Ponosni so tudi, da se je davnega leta 1948 paraolimpijsko gibanje začelo prav pri njih, v kraju Stoke Mandeville. In v nasprotju z olimpijskimi igrami so paraolimpijske odzvenele v nekem drugem, bolj humanem duhu, s korektni navijači na čelu, ki so bili sploh letošnja dodana vrednost igram. Poleg nekaj več duha olimpizma, ki jim ga je uspelo ohraniti v nasprotju z olimpijskimi igrami, so paraolimpijske tudi jasno sporočile, da je mogoče presegati meje svojega telesa in duha, z invalidnostjo ali brez nje.

Preberite zadnje članke