Predsednik Mohamed Morsi je izrabil priložnost in je v enem stavku definiral politično držo Egipta do državljanske vojne v Siriji. "Solidarnost z bojem sirskega ljudstva proti zatiralskemu režimu, ki je izgubil legitimnost, je etična dolžnost ter politična in strateška nujnost," je rekel pred polno dvorano državnikov. Morsi je član organizacije egiptovskih muslimanskih bratov, ki je bila med revolucijo na Tahrirju zadržana do trenutka, ko je bilo jasno, da bo Hosni Mubarak padel s položaja. Ko so demonstranti s težo svojih teles zvrnili režim na hrbet, so muslimanski brati postali najbolj goreči revolucionarji in so leto kasneje zmagali na volitvah.

Če je uradni Egipt sklenil, da je Bašar Al Asad izgubil legitimnost, v Kairu računajo, da je izgubil tudi vojno. Kljub drugačnemu slovesu je arabska politika pragmatična. Morsi je končal tridesetletno obdobje popolne ohladitve odnosov med Iranom in Egiptom, ko je Iran po podpisu mirovnega sporazuma z Izraelom prekinil diplomatske odnose med državama. Tudi letalske družbe niso letele iz Teherana v Kairo ali obrnjeno. Morsi je z obiskom iranske prestolnice najavil novo obdobje, v katerem Iran ni nujno izobčenec iz mednarodne skupnosti. Vprašanje je le, kdo definira, kaj je mednarodna skupnost. V družbi neuvrščenih držav Egipt in Iran nista tako daleč kot v kakšnem drugem svetu.

Hkrati pa sta državni politiki v popolni koliziji. Iran je še zadnji resen zaveznik, ki ga ima sirska vlada, Egipt solidarnost z uporniki najavlja kot državno politiko. Od sirskih sosedov samo Iran in Libanon aktivno ne rušita režima. Turčija upornikom omogoča, da njeno ozemlje uporabljajo za transfer ljudi in orožja, zalivske države in Savdska Arabija jih podpirajo z denarjem in prostovoljci. Jordanija in Libanon sprejemata vedno večje množice beguncev in se zelo trudita, da ne bi postala del vojne. Egipt je podpori upornikom dal politični plašč države, kjer ima sedež Arabska liga. Tam so Sirci in Egipčani izumili panarabski nacionalizem. Morsi je Asadovo Sirijo izključil iz arabskega sveta. Reakcija Sirije je bila predvidljiva. Sirska delegacija je vstala s stolov in za ministrom Validom Al Moalemom v vrsti odkorakala iz dvorane. Tega sodišča ne priznajo.

Morsi je dal Siriji in Iranu vedeti, da se bo zgodba končala, ko bodo uporniki zmagali, v Damasku pa bo na oblasti nekdo drug. Sirija in Egipt živita v resničnem svetu, ki ga obvladujejo razmerja moči. To razmerje je zdaj vsaj deset proti dva. Na Bližnjem vzhodu se nikoli ne potegne s šibkejšim. Kako pa bo reagiral Iran?

Iranska državna televizija se je odločila za najbolj preverjeno perzijsko tradicijo. Morsijevo izjavo so prevedli in ji dali žlahtno vsebino z nasprotnim predznakom. "Ne smemo pozabiti vprašanja naše solidarnosti s sirskim ljudstvom proti zaroti, ki je bila izvedena proti tej državi. To je naša etična dolžnost ter politična in strateška naloga."

To je današnja usoda Sirije. Združeni narodi, Združene države, Evropska unija in Arabska liga dajejo velike izjave. V prevodu pa se stvari obrnejo na glavo. Edina vsem razumljiva govorica je preštevanje mrtvih.