Mar niso prvaki zdajšnje vodilne vladajoče stranke, ko je bila ta še v opoziciji, to legitimnost vztrajanja na oblasti nenehno in poudarjeno postavljali vladi Boruta Pahorja, samo zato, da bi s predčasnimi volitvami sami prišli na oblast? Reforme pa so v naši nesrečni referendumski Indiji Koromandiji padale ene za drugo. Pahorjeva vladna koalicija pritiska ni zdržala in je dobro leto dni pred rokom formalnega trajanja razpadla.

V kriznih letih suhih krav najbrž nobena vlada, ki bi se odločala za nujne, a v javnosti nepriljubljene ukrepe, ne bi uživala večinske podpore državljanov. Kje je tista kritična meja (ne)zaupanja državljanov vanjo, mora presoditi vlada sama. V naši ureditvi so namreč ključnega pomena za uveljavitev reform referendumi. Pri velikem nezaupanju v vlado opozicija, sindikati ali druge organizirane skupine z malo spretnosti zlahka z referendumi preprečijo spremembe, ki jim niso všeč. Včasih zadostuje že grožnja z referendumom. Zato je bolj kot za sam obstanek na oblasti za državo in državljane pomembna presoja Janševe vlade, ali ima kljub relativno majhnemu zaupanju javnosti vanjo vendarle realne možnosti, da izpelje reforme, za katere je pred enim tednom tudi sama spoznala, da so nujne in da jih je treba uveljaviti čim prej.

Če bo ostalo pri najnovejših napovedih prvakov vodilne vladne stranke, potem bi morali imeti že danes na mizi sveženj treh reform: pokojninske, trga dela in bančnega sistema. Na prvi pogled se zdi, da s pokojninsko reformo ne more biti težav. Zakaj je Janša z njo odlašal in jo prelagal v konec prihodnjega leta, ve samo on. V parlamentu s sprejemom nove ne bi imel nobenih težav. Ker gre v bistvu za zakon z letnico 2011, bi bilo skrajno čudno, če bi mu nasprotovala opozicija. Celo iz Erjavčevega DeSUS ni slišati kakšnih nasprotujočih glasov. Obstaja torej precejšnja verjetnost, da bi bila reforma sprejeta z velikim soglasjem. Za blokado z referendumom bi se znova lahko odločili sindikati ali druge organizirane skupine, vendar z ne prav velikimi možnostmi za uspeh. Treba je vedeti, da SDS še vedno razpolaga s približno 200.000 discipliniranimi volilci, ki bi tokrat glasovali za reformo, če tako reče Janša. Po zadnjih anketah se je tudi javno mnenje obrnilo v prid reformi. Ne samo to, sindikate gotovo bolj zanima nov zakon o delovnih razmerjih, ki bo bistveno bolj kot pokojninska reforma zarezal v pridobljene delavske pravice. In tu je prostor za trgovanje vlade s sindikati v slogu: pustite pokojninski zakon na miru, mi pa bomo popustili pri plačani malici, na primer.

V anketah izmerjeno (ne)zaupanje v vlado Janeza Janše torej ni tako zelo pomembna zadeva. Za sam sprejem omenjenih reform in njihovo uveljavitev utegne biti usodnega pomena to, ali bo DeSUS v vladajoči koaliciji vztrajal, dokler reforme ne bodo pod streho, ali jo bo iz koalicije popihal prej. Če se bo zgodilo slednje, Janševo vlado pri precej negotovem življenju lahko obdržita samo še glasova poslancev obeh manjšin. Karl Erjavec je v velikih notranjih težavah, kajti zahteve po njegovi glavi in izstopu DeSUS iz desničarske vlade so, bolj ko se bliža kongres stranke, glasnejše. Ob morebitnem razpadu Janševe vlade sicer lahko nastane še bolj nestabilna Jankovićeva. Morda bo celo za nekaj odstotkov bolj popularna od Janševe, toda reforme bodo spet za vsaj pol leta odložene.