Včerajšnji poznopopoldanski sestanek "političnega vrha" države je bil nato dobesedno le še formalnost, približno trikrat krajša od dopoldansko-opoldanskega demokratičnega centraliziranja vladnih strank. Koalicija torej enotna, opozicija tudi (vsaj v nasprotovanju vladi). Sestanek zaradi sestanka, ki so ga vsi potrebovali. Vladne stranke oziroma premier Janez Janša zato, da je demonstriral enotnost koalicije in da je lahko ponovil, da je za dosedanje in bo za vse naslednje zamude in znižane ratinge kriva opozicija (in poleg nje socialni partnerji), opozicija zato, da je vladi še enkrat več očitala odsotnost koncepta in beg pred odgovornostjo.
Državljani bi nemara morali biti zadovoljni, da se po dvodnevnem precej histeričnem malanju hudiča politične krize na projekcijsko platno "vroče jeseni" država danes ne bo sesula, še bolj pa, ker so dobili zagotovilo, da "drastično" daleč vlada s posegi v pridobljene pravice oziroma varčevanjem ne bo šla. Nekaj zamrznitev, nekaj odpuščanj v javnem sektorju, nekaj novih davkov morda in…, ja, seveda, pokojninska, zdravstvena in delovnopravna reforma. Kar vse bo opozicija, seveda le, če bodo predlogi pravični, preudarni in sprejeti v soglasju s socialnimi partnerji, podprla.
V bistvu pa "izkupiček" včerajšnjega dne napoveduje, da bomo v naslednjih tednih in mesecih videli še "več istega". Ko se bo, denimo, trenutno rahlo zmanjšani pritisk na slovenske dolžniške papirje (v okviru znižanja zahtevanih donosov na obveznice drugih kritičnih evrskih držav) znova okrepil, bo fiskalno pravilo v ustavi (z obtožbami na račun opozicije, da ga ni) spet na dnevnem redu, z njim pa najbrž spet tudi ugibanja o tem, ali se Janši še ljubi biti premier ali ne in kako namerava inscenirati svoj odstop. Kot bo, ko bosta končno znana naprava in način za sanacijo bank, opozicija ponovno ugotovila, da vlada predlaga nekaj netransparentnega, ali kot bo, ko bodo znani obrisi pokojninske reforme, Karl Erjavec še devetič in pol ugotovil, da DeSUS pri njej ne more biti zraven.
Včerajšnje zadovoljstvo z domnevno odvrnjeno politično krizo bo takrat že pozabljeno, kakor smo že skoraj pozabili podobno julijsko "zmago razuma" in kakor sproti pozabljamo - kolikor jih še zaznavamo - vse druge dosežke kolektivne politične volje, brez katerih ne bi bilo tega nikoli končanega procesa izhoda iz krize. Kakor komaj še registriramo, če spet pri kom opravijo hišno preiskavo, četudi menda po celih šestih letih kriminalističnega "spremljanja" zadeve in četudi gre za več vladam ustreznega in v Banki Slovenije licenciranega nekdanjega upravitelja druge največje (državne) banke. Niti prizanesljivega posmeha ob čem takem ne zmoremo več prav dobro, kaj šele da bi od tega za svojega življenja kaj pričakovali.
Kot dolgo obdelovani (z metodo za žabe v podkurjenem loncu mrzle vode) in skrbno izurjeni državljani vemo, da oni v resnici ne vedo, kako zelo so cinični, ko nam zagotavljajo, da mislijo samo na nas, zato nam bodo prihranili politično krizo in "drastično" varčevanje. Navsezadnje se mi nismo niti malo neslano šalili, ko smo jih volili. Kogar koli že ali nikogar, kajti s tem, ko smo obkrožili ene ali nobenih, smo volili vse. Njihov poslovni model je vezana trgovina, na voljo so le v svežnju. In če mi ne vemo, kaj bi z njimi, ne pričakujmo, da se bodo sami zavedli svojega cinizma.
