Druga raven je družbena, in ta pogosto ovrže čustveno pogojeno mnenje ob takih dogodkih, češ da je mladostnega nasilja vse več - statistike kažejo, da je bilo lani mladostniških kaznivih dejanj manj kot leto poprej, da pa narašča naša občutljivost za ta dejanja. Strokovnjaki so si morda edini predvsem glede tega, da je nasilnost bolj radikalna kot nekoč, da zdaj med najstniki ne pojejo več pesti (kar pa niti slučajno ni bilo tako nedolžno in simpatično folklorno, kot bi radi prikazali nostalgiki), ampak kar orožje, da se torej več ne "kalijo" v merjenju moči po vzoru Johna Wayna, ampak takoj sežejo po vzoru Terminatorja. Tihi fantje popolnoma nekontrolirano izbruhnejo, ko frustracije dosežejo eksplozivno moč.
Tihi fantje, to je vsekakor ena izmed velikih ugank tega časa, v katerem naj bi vladala pretirana vzgojna permisivnost. Zakaj jim vsa ta permisivnost ni dala glasu? Zakaj jih ni naučila govoriti, jim ni dopustila izraziti nezadovoljstva, frustracij? Je resnica permisivnosti v tem, da namesto otrok zdaj govorijo (ali zamolčijo) mamice, če so prej, v klasični patriarhalni družini to počeli očetje? In se je dobronamerni (a nič manj manipulativni) mami ravno tako težko upreti kot avtoritarnemu očetu? Nasilje je vedno rezultat prekinjene komunikacije, trenutka, ko besed ni več, ali pa jim je odvzeta moč. Nezmožnost komunikacije pa je frustrirajoča samota, v kateri zorijo napačne razlage in zgrešeni sklepi. Ko ni več pogovora, naša dejanja nimajo več zunanjega korektiva.
In mi smo družba izjemno slabe komunikacije, družba neštetih tabujev in stereotipov, družba neuka argumentiranja in predvsem upoštevanja argumentov. Družba, ki obilno tolerira nasilje. In tudi družba, ki alkohol množično uporablja za sproščanje zavor, za utapljanje nelagodja, za agresivno izrekanje svojih "resnic". Družba, v kateri je vse, od gasilskih veselic do brucovanj, od krstov do pogrebov in najstniških posedanj na nabrežju, neločljivo namočeno v alkohol. Kdor se tu izloči, kdor ne zvrne kakšnega kratkega, kdor si ne upa spiti niti "hrane", kot naša zakonodaja imenuje vino, ni "naš", je čudak. Zato je ni hujše hipokrizije, kot je zgražanje nad pijano mladino, medtem ko si ob petem kozarčku pripovedujemo svoje mladostne lumparije.
Bi bilo mogoče kaj narediti? Da in ne. Da, otroci bi morali imeti mirnejše otroštvo z več priložnostmi za različne dejavnosti in policaji ali redarji bi se lahko pogosteje sprehodili po mestnih "plažah", preverili stanje vinjenih otrok in jih brez paternaliziranja opozorili na nevarnosti. A povečanje represije ali celo pregon s teh lokacij bi bil brez učinka ali celo kontraproduktiven, našli bi druge, še skrivnejše, težje obvladljive prostore, saj se nekje pač morajo srečevati in izživeti svojo puberteto; in požara se ne začne gasiti pri dimu.
