Padec BDP seveda ni neposredno povezan s Planico, a v sočasnosti je veliko ironije. Nič dobrega niso doslej prinesli ti veledogodki, ki naj bi prispevali k promociji Slovenije in ponesli njeno ime v svet. Nasploh se človek težko znebi občutka, da je promocija ena bolj zlorabljenih besed v kontekstu "pumpanja" podpore za kandidature za organizacijo prvenstev, pa naj gre za podvodni šah, nogomet ali v skrajnem primeru olimpijske igre, ki so jih pred leti kanili organizirati Gorenjci.

Geneza te slovenske megalomanije pridobivanja vsakršnih športnih dogodkov je zelo preprosta: na začetku je potrebna evforija, ki prinese športni uspeh posameznika ali ekipe, podžge javnost, in hitro se rodi ideja o svetovnem prvenstvu. Če pustimo ob strani izgubljene 3 milijone evrov za kotizacijo pri kandidaturi za univerzijado, 300.000 evrov kotizacije za svetovno prvenstvo v Planici in propadli velodrom pri Novem mestu, ki je tam ostal po prvenstvu leta 1996, pa dvorane, ki jih organizatorji nikoli več ne napolnijo, je jasno, da je vsaka organizacija dogodkov, ki zahtevajo novo infrastrukturo, predvsem priložnost za nepregledno pretakanje denarja med gradbinci, občinami, državo in omniprezentnimi priskledniki. Gradnja nordijskega centra v Planici se seveda ne bo ustavila zaradi neuspešne kandidature. Morda bo celo potekala s tempom, kot si ga v tem trenutku lahko privoščimo, saj v ozadju ne bo nestrpnih organizatorjev, ki bodo pritiskali na čimprejšnje dokončanje, tudi šport ne bo utrpel kakšne resne merljive škode, edina škoda je nastala na egu športnih funkcionarjev.

Težava je, da nova neuspešna kandidatura ne bo imela streznitvenega učinka, saj v Sloveniji športni funkcionarji preprosto ne razumejo ekonomske logike. Tako bodo na tradicionalno košarkarskih Jesenicah obnovili dvorano Podmežakla, da bo lahko gostila evropsko prvenstvo v košarki. V projekt bo letos steklo 2,9 milijona evrov, prihodnje leto pa še 3,6 milijona proračunskih evrov. Še smučarsko dvorano v Združenih arabskih emiratih, ki se jim letos obeta 5-odstotna rast BDP, pa so kljub temu "zaradi finančne krize" predlani odpovedali organizacijo svetovnega prvenstva v plavanju leta 2013, je lažje racionalizirati kot dvorano za košarko v mestu, ki ima ekipo v tretji slovenski ligi. Tudi nastajanje ptujske športne dvorane je posledica tovrstnega razmišljanja, da zmoremo vse, kar si zabijemo v glavo.

Seganje po zvezdah samo po sebi ni napačno. Če kdo to ve, vedo športniki, ki včasih visoke cilje dosežejo tudi zato, ker si ne pustijo dopovedati, da so prve zvezde predaleč. A načrtovati megalomanske projekte na račun njihovih uspehov je enako bolestno kot svet prepričevati, da smo svetilnik na obali Evrope, nato pa narediti vse, da luči v tem svetilniku ugasnejo. Sprejemanje omejitev je del postopka racionalnega odločanja. Načrtovati univerzijado zato, da bo Maribor dobil tekaški stadion, je milo rečeno bolno. Načrtovati evropsko prvenstvo v košarki z vedenjem, da bo treba graditi dvorane, ki jih kasneje nihče več ne bo potreboval, je prav tako daleč od racionalnega obnašanja v času splošnega varčevanja. In plačilo 300.000 evrov za kandidaturo, ki je bila menda vnaprej izgubljena - pa čeprav ni šlo za proračunski denar - sodi v isto košaro kot izgubljena univerzijada, prevelika jeseniška dvorana za tretjeligaša in ruševine, ki so ostale za velodromom na Dolenjskem...