Da želi SD zavzeti odločnejšo opozicijsko držo, kar ji predvsem zaradi Pahorjevega videnja uspešnosti delovanja sedanje vlade in zaradi njegove fasciniranosti nad močjo ter avtoriteto Janeza Janše doslej ni uspevalo. Prav tako se je kongres zavzel za premik na levico, za opaznejši socialdemokratski predznak - česar pod Pahorjevim vodstvom ne bi mogli doseči.

Sobotni rezultat je torej mogoče razumeti predvsem kot težnjo stranke, da se osvobodi vse bolj obremenjujoče odvisnosti od Boruta Pahorja. To, da je Pahorja premagal Igor Lukšič in ne bolj umirjeni Patrick Vlačič, pa tudi kaže, da si večina socialnih demokratov želi bolj radikalen odmik od dosedanje Pahorjeve politike in ne zgolj manjših popravkov. A ne gre spregledati, da je skoraj polovico glasov v drugem krogu vendarle prejel Borut Pahor: zaradi nekoč zmagovitega vodenja SD, zaradi manj nepredvidljive prihodnosti stranke, zaradi nezaupanja v Lukšiča...

Mnogi namreč ne verjamejo, da je novi predsednik, ki so ga - kot je na kongresu dejal sam - v preteklosti dojemali kot tistega, ki je skrbel, da ima modna revija globlji pomen, sposoben SD popeljati na novo pot. Ugotavljajo, da mu primanjkuje voditeljske karizme. Dodaten hendikep pa je, da Lukšič na zadnjih volitvah ni bil izvoljen za poslanca in torej svojih stališč ne bo mogel soočati za parlamentarno govornico.

Brez vznemirljivih potez Boruta Pahorja pa tudi na sobotnem kongresu ni šlo. Ne da bi seznanil kogar koli od strankarskih kolegov, je napovedal kandidaturo za predsednika republike (in hkrati vztrajal pri kandidaturi za predsednika stranke). S tem pa večino v stranki močno presenetil. A je šlo pravzaprav za še eno tipično Pahorjevo solistično igro. Stranko je vnovič uporabil kot stopnico za izpolnitev svojih osebnih ambicij in še enkrat dokazal, da se iz nobene tekme ne umakne. "Ali smrt ali prehod čez ciljno črto," je dejal ob udeležbi na nedavnem maratonu, s katero bi lahko resno ogrozil svoje zdravje.

Je pa stranko s tokratno solo akcijo tako na samem kongresu kot pri prihodnjem odločanju postavil v težak položaj. Mnogi so se namreč v soboto spraševali, ali je prav, da svoj glas za predsednika stranke odrečejo nekomu, ki bo (morda) na predsedniških volitvah kandidat SD. A razkritje želje po selitvi v predsedniško palačo Pahorjevega sobotnega poraza ni preprečilo. Morda je le nekoliko omililo težo tega poraza, saj ga je mogoče prikazati tudi kot odraz odločitve delegatov, da si v primeru Pahorjeve zmage na predsedniških volitvah vnovičnega volilnega kongresa čez dobrega pol leta ne želijo.

Pred Pahorjem je torej nova kandidatura. Glede na sobotno razkritje, da je vse od trenutka, ko ga je prevzela politika, vedel, da bo enkrat vstopil v predsedniško tekmo in da mu je to usojeno, bo to očitno njegova življenjska tekma, ki bi jo pred štirimi leti in pol z lahkoto dobil, a se ji je na željo SD odrekel in stranko popeljal na oblast. Zato se bodo socialni demokrati težko izognili, da ga pri tej kandidaturi ne bi podprli kot svojega kandidata. Pa čeprav bo Borut Pahor najresnejši tekmec sedanjemu predsedniku države, ki je bil na zadnjih volitvah izvoljen prav kot kandidat SD. Pa čeprav je veliko članov stranke prepričanih, da je Türk primernejši kandidat za to mesto kot Pahor. In čeprav je SD že zdaj v veliki finančni stiski. Socialni demokrati torej ostajajo tudi po Pahorjevem porazu ujetniki njegovih ambicij.