Z odsotnim zaskrbljenim pogledom in sključeno držo na prvi pogled na njej še zdaleč ni človek, ki je s čarobno formulo "z dolgovi nad dolgove" izpeljal največji menedžerski odkup v državi. Če je Kordež še ne tako davno dobil osem milijonov evrov posojila na "dobro ime", je to danes - po vseh prenosih premoženja na sorodnike - vsaj uradno vredno le še polovico hiše v Lescah in "honorarno delo po dogovoru".
Fotografija Bineta Kordeža s sodišča je slika Doriana Graya slovenske družbe. Če kdo, potem prav Kordež uteleša vse njene duševne metamorfoze v zadnjem desetletju. Svojo pot je začel kot skromni finančnik iz Krope in nadaljeval kot ugledni menedžer, čigar mnenju so radi prisluhnili finančni ministri in guvernerji. Nekje vmes se je, zaslepljen z delniško evforijo, občutkom moči in iz strahu pred (sovražnim) prevzemom, iz "našega" direktorja prelevil v "tajkuna", ki pri obrambi svojega položaja ni izbiral sredstev iz repertoarja finančnega izčrpavanja, preiskovanca in na koncu obtoženca.
Kordeževi osebni preobrati so pravzaprav enaki tistim na ravni družbe. Kdor trdi, da Slovenija potrebuje katarzo, pozablja, da jo Slovenija "živi" že skoraj tri leta. Če so bila "delovna mesta" novinarjev, ki pokrivamo gospodarstvo, še pred petimi leti skupščine delničarjev, pred dvema letoma pa hišne preiskave, so danes to sodišča. Ovadene, v preiskavah ali na zatožnih klopeh, so danes osebe, ki so še ne tako davno v širši javnosti veljale za osamosvojitvene heroje, branilce domače industrije, spoštovane direktorje in ugledne bankirje. Predsednika vlade vabijo na sodišče v dveh državah, vodja opozicije pa je pod drobnogledom zaradi suma več kaznivih dejanj.
Čez nekaj let, ko (če) bodo vsi procesi in preiskave končani, bo kljub megli očitkov o "zarotah" in "političnih gonjah", ki jo spuščajo vpleteni, živeti v Sloveniji zelo verjetno drugače, kot je danes. Takrat bo namreč - brez prejudiciranja vnaprejšnje krivde kogar koli od omenjenih - dokončno jasno, ali je slovenski pravosodni sistem ob vseh objektivnih in subjektivnih ovirah sposoben končati postopke zoper "velike ribe" ali pa so te v močvirju sistemskih in drugih razlogov dejansko "neulovljive".
Odgovor na to vprašanje bo pomemben prav zaradi argumentov, s katerimi vladajoči po vsej Evropi in tudi pri nas državljane prepričujejo o nujnosti odrekanj vseh vrst. Jasno je namreč, da se "bremen krize" ne da "enakomerno prerazporejati" v okolju, kjer je enim dovoljeno do neskončnosti (moralno) hazardirati in odločati o usodah (in delovnih mestih) drugih. O tem, da "je treba živeti v skladu s svojimi zmožnostmi", težko govorijo politične, menedžerske in bančne elite, ki so za propadle projekte lastninjenja in druge "naložbe" v kanalizacijo pognale za več milijard evrov posojil, pri vprašanju odgovornosti pa znajo pojasniti le, da so bili časi takrat pač drugačni. "K pravicam spada tudi odgovornost," je mantra, ki jo je mogoče slišati ob krčenju plač, dodatkov in nadomestil. Pri tem razmerje med pravicami in odgovornostjo pri političnih in menedžerskih elitah pravzaprav še nikoli v zadnjih dvajsetih letih ni bilo tako nagnjeno v prid pravic.
V nasprotnem primeru bo morda že čez nekaj let prav kdo od politikov, ki so zdaj na zatožnih klopeh ali v preiskavah, namesto nekdanjega Merkurjevega delavca poiskal enostaven odgovor, zakaj bo v časopisu takrat objavljena fotografija Bineta Kordeža, kako nasmejan odhaja s sodišča, ki mu je pravkar prebralo oprostilno sodbo. Gospodarska kriza in visoka brezposelnost sta že po naravi humus za družbeno nezadovoljstvo. Ne gre se slepiti, da ga kdo prej ali slej ne bo poskušal kanalizirati v vnaprej izbrano tarčo - institucije pravne države, ki bodo tako postale še šibkejše.
Te si še nikoli niso naložile tako velikega bremena. In še nikoli do zdaj rezultat njihovega dela ni imel večjega pomena za prihodnost družbe.
