Včeraj je bil seveda 9. maj, dan Evrope. 62. obletnica znamenite ideje Roberta Schumana o ustanovitvi nadnacionalne povezave evropskih držav, ki se je iz Skupnosti za premog in jeklo razvila v današnjo sedemindvajseterico s pol milijarde prebivalcev. Sovpadanje telefonskega ukrepa z dnevom Evrope in predpočitniškim obdobjem, ko se bo veliko potovalo in mobilno gostovalo, je bilo skoraj prozorno. A Evropo ljudje najbolj čutijo pri konkretnih koristih, kot so potovanje brez mejnih kontrol in brez obiska menjalnic, študentske izmenjave, poceni letalske povezave in druge oblike mobilnosti... Bruslju bi težko zamerili, da je iz žepa na praznik potegnil enega takšnih otipljivih ukrepov v času, ko je Evropska unija postala javno skoraj zreducirana na vprašanje evra in na nepriljubljene varčevalne ukrepe za njegovo reševanje ter s tem delni grešni kozel krize (sama nemška kanclerka Angela Merkel je lani, za mnoge presenetljivo, dejala, da "Evropa pade, če pade evro").
Kar niso edini črni oblaki. "Ob ekonomski krizi se Evropa sooča s še resnejšo krizo vrednot, ki se kaže v naraščanju populizma in ekstremizma v več državah. Smo v obdobju velike negotovosti - ljudje ne zaupajo politikom in so zmedeni, medtem pa brezvestni voditelji to slabost izkoriščajo za politične koristi s spodbujanjem sovraštva in obljubljanjem čudežev, kar spodkopava družbene, gospodarske in politične dosežke te celine. In nekatere ljudi te ljudske sirene privlačijo," je ob dnevu Evrope rekel Jean-Claude Mignon, predsednik parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Ki v svojem svežem poročilu ugotavlja naraščanje evropske nestrpnosti do priseljencev ter manjšin ter vdor ksenofobije v prevladujočo politično razpravo. Spletne strani, ki pozivajo k prijavam prekrškov izključno priseljencev ali srednje- in vzhodnoevropskih državljanov, smrdijo po težavah, dogodki v Grčiji ali na Madžarskem pa predstavljajo njihovo materializacijo. Težavah zato, ker, resnici na ljubo, etnična pestrost in evropski talilni lonec pri evropskih domorodcih nikoli nista bila na vrhu seznama pozitivnih vplivov integracije in se tudi zato lahko prej znajdeta na žrtveniku, zaradi česar tudi ne gre preslišati upravičenih opozoril ob negativnih pojavih v njihovi porodni fazi.
To zagotovo ni ne prva ne zadnja velika kriza, s katero se sooča Evropa. V 60. letih se je denimo pojavila v obliki "praznih sedežev", ko je Francija za pol leta umaknila svoje predstavnike iz evropske komisije zaradi nesoglasij o načinu sprejemanja odločitev in kmetijske politike. Časovno bližje je kriza s sprejemanjem ustave. A za razliko od časov De Gaullove trme ter nizozemskega in francoskega zavračanja ustave tedaj ljudi ni tako neposredno tepla po žepih, vsaj ne tako velikega števila obenem. Sreča v tej nesreči je, da je slab položaj obenem globalen in ni zreduciran na staro celino ter da je pred javnostjo zdaj razgaljen globalen in le evropski finančni sistem, na čelu z nepojmljivim vplivom treh bonitetnih agencij, ki ga držijo v šahu. Obenem pa kriza tudi ni vsesplošna. Poljska, denimo, je v letih 2007-2010 zabeležila več kot dvanajstodstotno gospodarsko rast v času, ko je v Evropski uniji BDP v povprečju padel za dva odstotka. Razmere tam so celo takšne, da politiki trenutno ne morejo prodreti z vstopanjem v evrsko območje, ker mu je javnost izrazito nenaklonjena. Ali sama Nemčija, ki kot tretja največja svetovna izvoznica jaha na nizki vrednosti evra in je marca zabeležila rekorden izvoz in uvoz na mesečni ravni. To kaže, da recepti obstajajo. Tudi pogled od zunaj, kjer so vsi nekoč bili, je zgovoren. Kot pravi hrvaški politični analitik Davor Gjenero, "s stališča hrvaške javnosti čim prejšnje članstvo v Evropski uniji predstavlja racionalno stališče, kajti čeprav ljudje nimajo velikih pričakovanj, si obetajo stabilnost in ureditev razmer, v Evropski uniji pa vidijo silo proti demokratičnemu nazadovanju. Zavedajo se, da slab (gospodarski položaj) ni odvisen od tega, ali je nekdo zunaj ali znotraj". Podobno je mogoče razumeti rezultat srbskih volitev.
Piotr Maciej Kaczynski iz Centra za evropske politične študije pravi, da Evropska unija nima alternative. Da bi si jo, če ne bi obstajala, morali izmisliti, zato je težave potrebno umestiti v kontekst razumevanja Evrope. " Evropejci spoznavajo, da je Evropska unija nepopolna kreacija. Imeli smo jo za samoumevno. Bila je tu. Kot zrak. Vendar če zrak postane zastrupljen, je treba nekaj storiti." Kaj je zrak zastrupilo, se ve. Protistrup, ki ne bi obenem ubil bolnika, se še išče.
