O tem je, zanimivo, govoril duhovnikom, redovnikom in redovnicam v Ljubljanski nadškofiji, ne pa morda "navadnim" ljudem na množičnih shodih ali posebej vabljenim izobražencem. Kot bi slutil, da bodo mamonu, ki šepeta "važno, važno je tudi imeti", podlegli prav tisti, ki sicer po definiciji skrbijo predvsem za "biti". In tako dobro vedo, da je oprati umazano ime kot zbirati frčeče perje, kot je ob neki priložnosti dejal nadškof Turnšek. A zgodilo se je, kar se je zgodilo: Cerkvi na Slovenskem ni v dolgih letih obstoja in vseh mogočih napadov nihče tako škodil, kot si je sama. Zlasti to velja za ravnanje odločevalcev v mariborski aferi, ki ga ne zna niti zdaj, ko mariborski nadškofiji grozi, da bo spet dala pomen pregovoru "reven kot cerkvena miš", presekati z jasno prepoznavo in ovrednotenjem ravnanja vseh vpletenih. Vseh ne pomeni le nadškofa Krambergerja, ki je nesporno objektivno kriv za dogajanje, temveč tudi vseh klerikov, ki so v drugi polovici prejšnjega desetletja sedeli v gospodarskem svetu in zboru svetovalcev nadškofije. Četudi niso podpisovali najbolj spornih pogodb ali pa so jih podpisali v dobri veri, da so ne le zakonite, temveč tudi koristne in legitimne, so morali vedeti, kaj se dogaja in se spomniti, da je po evangeliju prepovedano hazardirati s prihranki ljudi. In opozoriti javnost, opozoriti Rim, opozoriti drug drugega, da zadeve niso moralno nesporne, četudi bodo morda na koncu celo donosne. Kar žal zaradi krize niso bile.

Kaj se je v letih nespametnih odločitev v resnici dogajalo v Mariboru, morda ne bomo nikoli izvedeli, toda duhovniki, med katerimi jih večina s spornimi posli nima nič, razen finančnih posledic, vse glasneje opozarjajo, da je ugled Cerkve preveč pomembna zadeva, da bi ga tako po nemarnem zapravili. Tako nadškof Stres kot nadškof Turnšek sta po izbruhu afere zagotavljala, da bodo krivci kaznovani, a za zdaj o tem še ni sledu. Zakaj, se sprašuje vse več ljudi. Pater Bogdan Knavs se zdi kot trmasti osamelec, ki tako kot Sveta Gora očitno zna kljubovati strelam, noče pristati na obžalovanje in cerkveno samokritiko brez ustreznih dejanj. A v resnici jih je med duhovniki in verniki veliko, ki jim oklevanje pristojnih, da bi stvarem prišli do dna, ni povšeči. Na cerkvenih (duhovniških) forumih brbota od žalosti, a tudi od jeze in besa nad vse večjo meglo, ki se spušča nad ravnanje bivšega ekonoma, ki je bil "za kazen" le odstavljen, pa še to menda le formalno, pa tudi na delež soodgovornosti Stresa, Turnška, bivšega nuncija... Ne pozabimo, da je Mirko Krašovec še dolgo po izbruhu afere sedel v nadzornem odboru Raiffeisen banke. Prav tako ne gre pozabiti, da tudi po tem, ko se je razvedelo, da nadškofija služi s pornografskimi vsebinami, ni bilo nobenega, ki bi odločno presekal s tem ali ukazal, da je treba presekati s tem. Od aprila 2007, ko je Turnšek, tedaj murskosoboški škof, javno povedal, da Cerkev s svojim premoženjem ne sme delovati na področjih, ki so moralno slaba, je še kar nekaj časa minilo, da je T2 postala le ena od portfeljskih naložb Zvona Ena Holdinga, kar je le pomenilo, da je Cerkev še vedno posredno služila s pornografijo.

Slovenska škofovska konferenca se z včerajšnjo izjavo, polno trikov, s katerimi naj bi javnost prepričali, da Rim ni udaril po mizi in zahteval, da se škofa Kramberger in Uran umakneta iz SŠK in javnega življenja, ni proslavila. Resnica pač pride vedno na dan, včasih po ovinku ali v težko sestavljivih koščkih. Morda zato tudi ni vse tako, kot v teh dneh v zvezi s Cerkvijo in nekaterimi škofi poročamo mediji, a tako počnemo tudi zato, ker se cerkveno vodstvo na vse pretege in vnaprej brani neprijetnih medijskih vprašanj. A ta so neizbežna.