Tako se je pridružil Valéryju Giscardu d'Estaingu, le da je slednji poraz proti socialistu Françoisu Mitterrandu leta 1981 upravičeno pripisal svojemu tedaj že nekdanjemu frakcionaškemu premierju in tekmecu v prvem krogu Jacquesu Chiracu in mu "dvojne izdaje" ni nikoli odpustil. Sarkozy pa si je sovražnika poiskal v samem sebi, ko se je prerad sodržavljanom postavljal kot novi Napoleon in se predajal zvezdniškemu blišču.

Mitterrand je tedaj d'Estainga podobno tesno premagal z 51,76 odstotka osvojenih glasov, hkrati pa nekoliko starejše Francoze s predvolilno podporo Sarkozyju spomnil, da se jim je podobno zameril z zelo samovoljnim predsedovanjem. Tu je podobnosti med prvo zmago kandidata francoskih socialistov in sedanjo Hollandovo tudi konec. Mitterrand je nastopil z zelo dodelanimi 110 točkami Predlogov za Francijo, ki so zajemale mednarodne in evropske zadeve ter notranjo politiko in gospodarstvo, d'Estaing pa je iz prvega mandata nosil breme tudi za desnico spornih gospodarskih odločitev, rastoče nezaposlenosti in zunanjepolitičnih napak, med njimi obremenjujoče prijateljevanje s centralnoafriškim diktatorjem Bocassom, mimo tega pa ni podal nobene jasne vizije, kam bo državo peljal prihodnjih sedem let. Za Sarkozyja lahko trdimo, da je imel podrobno izdelano svojo vizijo tako zunanjepolitičnih kot evropskih, evrskih in domačih prioritet Francije, medtem ko Hollandov program temelji samo na zahtevani spremembi brez jasnega znamenja, kakšna pravzaprav bo. Nekako v stilu prve kampanje Baracka Obame, poimenovane Change, medtem ko je ameriškega predsednika, ki je v soboto tudi uradno stopil v tamkajšnjo volilno areno s sloganom Naprej (Forward), že prehitel Sarkozy.

Za Francoze ta "naprej" s Sarkozyjem očitno ni bil dovolj privlačen in mu niso zaupali še enega mandata, čeprav mu v prvem vsaj organizirano, denimo po sindikatih, niso posebej nasprotovali. Očitno so se z njim razšli bolj na osebnostni kot na politično-gospodarski ravni, kar pa je zadostovalo, da se Hollande, ki je načrtno izgubljal telesno težo, opazno pa krepil suverenost javnega nastopa, odkar se je po zaslugi razuzdanega Straussa - Kahna iz strankinega aparatčika prelevil v predsedniškega kandidata, zdaj seli v Elizejsko palačo. A takšna zmaga tudi pomeni, da bo moral zelo hitro položiti na mizo prave karte in ne samo predvolilnih. Predvsem tisto, povezano z razvezo evropskega fiskalnega pakta in oblikovanjem novega pakta rasti.

Francozom pravzaprav ni jasno, kaj se za to obljubo skriva - v predvolilni kampanji je bilo čutiti, da tudi samemu Hollandu ne - všečna pa je bila predvsem tistim v EU, ki jim je usklajeni dvojec Sarkozy-Merkel zvijal roke. Če bo imel srečo, bo njegova meglena predstava o "spremembi" vzdržala do sredine junija, ko so na vrsti še parlamentarne volitve. V senci predsedniških se jim ni posvečalo veliko pozornosti, a zgolj osebna zamera do Sarkozyja ne pomeni nujno, da bodo Francozi socialistom poleg Elizejske palače zaupali tudi Burbonsko. Morebitna kohabitacija z desnico utegne biti za Hollanda prava nočna mora, zagotovo pa jo lahko prepreči, če bodo Francozi čez mesec dni čutili, da je socialist na čelu države prava izbira. Sinočnje čustveno slovo Sarkozyja in poziv k enotnosti sta dvorezen meč. Poraženec je nenadoma deloval človeško in prav Mitterrand je ob slovesu iz predsedniške palače dejal, da bodo za njim naseljevali Elizejsko palačo samo še računovodje in poslovneži brez človečnosti.