Imate stanovanje pod hipoteko, skromen avtomobil na kredit, otroka v vrtcu in drugega šoloobveznega, ženo na zavodu za zaposlovanje, očeta z mizerno pokojnino v domu upokojencev ter hudo bolno taščo. Na tekočem računu ste, jasno, v prekoračenem limitu, za banko kreditno nesposobni, zelenaši bi za visoke obresti tvegali kakšno posojo, plačo pa vam požrejo položnice, hrana in najnujnejše potrebščine, da naokoli ne hodite bosi, napol goli in umazani.

Iz opisanega se je treba vsekakor izviti, in ker očitno živite prek svojih zmožnosti (saj se strinjate?), boste začeli varčevati. Najprej seveda prodate avto, zanj ne dobite niti približno toliko, da bi odplačali ves kredit, bo pa za nekaj mesečnih obrokov, za pritik k očetovi pokojnini, da ga ne odslovijo iz doma, participacijo k taščinim zdravilom in, ker je ravno tak čas, za košček velikonočne šunke. Ko bo praznik mimo, bo treba seveda sprejeti dodaten varčevalni paket - mali bo šel iz vrtca, saj je doma mama na čakanju, ta pa lahko poskrbi tudi za tasta, ki predrago plačuje upokojenski dom. Kratkotrajni prihranek je, a ker vas še vedno zasledujeta kredit za avto in prekoračen limit na tekočem računu, ste naslednji mesec pred novim varčevalnim programom, v katerega bo treba vključiti še zamujeni obrok stanovanjskega posojila, sicer bo banka uveljavila hipoteko in vas postavila na cesto. Dobro, namesto vode iz pipe bo dobra tista iz Ljubljanice, za pitno pa je izvir ob Poti spominov in tovarištva na Golovec. Elektrika je luksuz, če bo zmanjkalo še za sveče, pa tihi stanovalci Žal ne bodo užaljeni, če katera izgine v dober namen. S komunalijami bo križ, tudi če ne polnite kontejnerjev, ker jih nimate s čim, saj ste časopise že davno odpovedali, v plastenkah hranite vodo, po mleko hodite s steklenico k mlekomatu, v skledi pa se znajde vsak regratov list, pobran med pasjimi kakci na okoliških travnikih. Za ogrevanje ste že dobili števec in seveda izklopili radiatorje, komunalci pa vam smeti pripišejo na glavo, pa če jih ustvarjate ali ne.

Dovolj. Predvidevam, da vam je presneto jasno, kam vas bo pripeljal naslednji varčevalni paket. Na državni ravni ni nič drugače. O tem smo se na svoji koži nekoliko starejši prepričali že v osemdesetih letih v bivši nam državi in z varčevalnimi guruji, kakršni so bili Milka Planinc, Branko Mikulić in Kraigherjeva komisija za dolgoročno gospodarsko stabilizacijo. Le da je po nekih čudnih zakonitostih takratnega samoupravnega socializma zaradi državnega varčevanja primanjkovalo dobrin, bilo pa je denarja za njihove nakupe v Avstriji, Italiji ali Grčiji, tokrat pa je dobrin v izobilju, a je izpuhtel denar.

Za Grčijo, Irsko, Portugalsko, Španijo, Italijo smo zdaj tudi v Sloveniji prepričani, da živimo prek svojih zmožnosti. In začenjamo drastično varčevati z odrekanjem zdravstvu, šolstvu, otroškemu varstvu, tudi splošni varnosti in seveda servisom, ki jih sicer načelno sovražimo, so pa nujni, če hoče imeti država urejen in pregleden odnos z državljani. V naslednjem krogu ne bo plač in pokojnin in tako naprej, dokler ne bomo goli, bosi in v kameni dobi.

Zdravorazumen človek bi seveda najprej razmišljal, kako zaslužiti več, in ne, kako se odrekati. Politikom ta razum ni dan, ker zanje služijo drugi. Na našo nesrečo jim družbo že dlje časa delajo tudi menedžerji. Dejansko bi bilo za vse nas in njih najbolje, če ne bi imeli kaj delati, še najmanj pa ukrepati.