Te razlike namreč ne odsevajo razlik v delovni zavzetosti ali v slabši izobraženosti žensk - drži namreč prav nasprotno, ženske moške v izobrazbi prekašajo v vse več državah. Razlike odsevajo v prvi vrsti položaj obeh spolov na trgu dela, ki ga betonirajo predsodki in stereotipi. V prvi vrsti gre za to, da ženske zaradi kulturno utrjenih predstav izbirajo "ženske" poklice in se pretežno zaposlujejo v panogah, ki so slabše plačane - v zdravstvu, socialnem varstvu, šolstvu, tekstilni industriji..., v hierarhiji pa zasedajo nižje položaje, kot bi jih glede na sposobnosti in izobrazbo lahko, seveda ob takšni organizaciji dela, ki tudi vodilnim kadrom dopušča, da poskrbijo za otroke. To pa pomeni, da ostajajo talenti in specifične lastnosti dobre polovice prebivalstva neizkoriščeni. Ne gre pozabiti, da so se evropske banke, ki so jih pred krizo vodile ženske, zaradi manj tveganih odločitev znašle v krizi v veliko boljši kondiciji kot banke, ki so jih vodili moški.
Za evropsko komisijo je plačna razlika med spoloma problem. Zato smo 1. marca "praznovali" evropski dan enakega plačila, države članice pa so bile že pred časom pozvane k izmenjavi dobrih praks. Avstrija je denimo pripravila predpise, ki podjetja zavezujejo k poročanju o razlikah. Poleg tega v EK razmišljajo o zakonodajnih ukrepih, s katerimi bi članice prisilili, da povečajo delež žensk v upravah vodilnih podjetij. Kajti ni in ne more biti samoumevno, da bogastvo, ki so ga ustvarili moški in ženske, upravljajo le moški. Navsezadnje je kriza potrdila, da tega ne znajo najbolje.
Slovenija se glede obojega - plačne vrzeli in zastopanosti žensk na vodilnih položajih - v primerjavi z EU sicer ne odreže najslabše. V upravnih odborih vodilnih evropskih podjetij sedi slabih 14 odstotkov žensk, v Sloveniji dobrih 15 odstotkov. Vodijo kajpak Skandinavci: na Finskem o usodi vodilnih podjetij soodloča kar 27 odstotkov žensk. Še nekoliko bolje se odrežemo - vsaj na videz - glede plačne razlike med spoloma; v Sloveniji ta znaša le dobre štiri odstotke in je ena najnižjih v Evropi. A ta odstotek bi bil zagotovo višji, če ne bi zaradi krize zaposlitev pri nas v minulih letih izgubilo več žensk kot moških, in to tistih z nižjimi plačami, kar je povzročilo višji dvig povprečne plače pri ženskah. Ne glede na primerjave z Evropo pa se z omenjenimi deleži, ki so v absolutnem smislu kritični, nikakor ne bi smeli sprijazniti. Tudi zato ne, ker številne raziskave kažejo, da kriza najbolj udari ženske.
Stopnja tveganja za revščino je pri ženskah bistveno višja, ženske prej izgubijo službo, več jih je zaposlenih za krajši delovni čas, zaradi nižjih plač pa imajo manj prihrankov. Med krizo se poveča tudi nasilje nad ženskami, zaradi zategovanja pasu socialne države pa so v še večji meri prisiljene svoj prosti čas namenjati za nego ostarelih svojcev, kar je že zdaj "njihovo delo". Na mestu je torej vprašanje, kako se teh problemov, ki jih Evropa vsaj prepoznava, loteva slovenska vlada.
Vprašanje je retorično. Za slovensko vlado, v kateri ne sedi niti ena ministrica (z vsemi ministrskimi pooblastili), so tovrstni problemi očitno bagatelni, če ne celo neobstoječi, saj mirno ukinja urad za enake možnosti, ki se je s temi problemi doslej edini celovito ukvarjal. Dobro poučeni vedo celo povedati, da bodo zaposlenim v uradu, ki so doslej zbirali in urejali informacije, na podlagi katerih je mogoče oblikovati ustrezne politike, v pretežni večini dodelili povsem nove zadolžitve. Če bo tako, potem je to znak, da vlada za splošni blagor žrtvuje ženske, s tem pa demokracijo ropa resnične vsebine.
