Predstavnica sindikatov Lučka Böhm predvideva, da se bodo krčenju pravic uprli. Kako se bo izteklo na skupščini ZZZS, pa vedo samo vedeževalci, je pristavila. Zdravstvena blagajna sicer predlaga, da bi njene varčevalne predloge vključili v interventne ukrepe ob rebalansu državnega proračuna. Ta se nezadržno približuje, predstavniki zavarovancev in delodajalcev pa kljub temu za zdaj govorijo le o hipotetičnih možnostih. Ob tako lahkotnem odnosu je krčenje pravic "na horuk" povsem realna možnost.
Se mu bo v časih, ko nas politika vseh barv prepričuje, da ne bomo več mogli živeti na veliki nogi, kdo sploh resno uprl? Logika, da je treba krizo reševati s krčenjem socialne države, postaja vse bolj samoumevna. Zoper mednarodni sporazum za boj proti ponarejanju Acta, katerega posledice so nedoločljive in oddaljene, je v Ljubljani protestiralo več tisoč ljudi, politika pa je hitro stopila korak nazaj. V primeru nove socialne zakonodaje, ki ljudi v stisko spravlja tukaj in zdaj, je bila civilna družba precej tišja, uradniki pa bolj samozavestni.
Pozornost javnosti so pri zaostritvah socialne zakonodaje uspešno preusmerili z vedno hvaležno temo o izkoriščanju pravic. Na koncu se je pravici do različnih oblik pomoči odpovedalo na tisoče ljudi. Tisti, ki se niso, tvegajo, da se bo njihova revščina še verjetneje kot doslej prenesla na njihove potomce. Logika, naj si ljudje pomagajo sami, je medtem vse bolj aktualna tudi ob pomanjkanju denarja v zdravstvu. Med argumenti zagovornikov krčenja košarice pravic in participacije je tako tudi, naj ljudje živijo bolj zdravo, manj hodijo na bolniško in zdravila manj mečejo v smeti. S tem se je mogoče strinjati, vendarle pa bo ključni učinek reza v pravice dodatno obremenjevanje ljudi z nizkimi dohodki. Za kroničnega bolnika, ki mesečno prejme minimalno plačo, je lahko petdeset ali sto evrov na leto za zdravila hud zalogaj. Morda zdravila kdo res nabira, kot da rasejo na drevesih, kar pa ne upravičuje postavljanja ograj okoli njih. Povsem mogoče je, da se bo kdo zaradi tega zdravilu raje odpovedal, čeprav ga potrebuje.
Participacijo za zdravila je ob svoji predstavitvi pred državnozborskim odborom za zdravstvo napovedal tudi minister za zdravje Tomaž Gantar. Poleg tega je nova vlada v koalicijsko pogodbo zapisala možnost, da bi imeli v prihodnje več zdravstvenih blagajn. S tem bi ustregli zavarovalnicam, ki danes ponujajo dopolnilno zavarovanje, hkrati pa ošibili ZZZS, s katerim se je bodlo že več ministrov za zdravje zapored. V vladi so dali zdravstveni blagajni, kjer si nasprotno želijo več vzvodov moči kot doslej, že vedeti tudi, da prelaganje njenih obveznosti na proračun ne pride v poštev.
Kakšni bodo zakonski ukrepi, s katerimi bodo zdravstvo vlekli na suho, še ni jasno. Zdi pa se, da so si različni akterji zdravstvene politike vse bliže vsaj v točki krčenja sedanjih pravic. Nasprotovanja varčevanju pri bolnikih so medtem vse bolj medla. Bojimo se lahko, da bodo rezi, ki bi bili še včeraj nesprejemljivi, že jutri sprejeti kot nujno zlo.
