Ob bondovski zvočni kulisi in v temu primernem slogu igralka sprva spreminja funkcijo rekvizitov kot za šalo. Z ironično hipertrofiranimi nacionalnimi atributi, z avbo na glavi in v narodni noši ponazarja kurjo Slovenijo, nakar s kozarcem vina čaka na angela, ki se bo igral z njenim srcem, nato pa pozabi na inhibicije in se ponudi odsotnemu kar na mizi. V zraku je burlesknost, na sploh je Moja nit je rdeča predstava o osamljenosti le do točke, ki je nostalgična za (domnevno odsotno) podobo moškega, ki bi se neustrašno spustil med "hijene, šakale in Indijance". Tiktakajoča biološka ura pa ne odigra usodne vloge: liku noseče baletke odteče voda in tudi v odrski fikciji se rodi otrok.
Energijsko je na odru in v avditoriju več popustljivega temperamenta kot zahodnjaške, v občutju hladne zahteve po popolnosti odrske izvedbe (AGRFT te smeri, ki je bliže ruski igralski šoli, ne razvija kot ključne). Subtilnost klovnovskega žanra, ki presega meje gole komedije, v nekem smislu zajame kar ves svet, blag parodični ton in satirični predznak sta nevtralizirana, ne pa tudi komično simpatična prezenca na odru. Dogajanje, ki ves čas skrbi za neposredni stik s publiko (naposled zvabi na oder tri asistente iz občinstva), ta klovnovska veščina se zdi igralki bistvena, v bežnih premolkih vsebuje tudi nastavke za svojsko melanholijo, ki pa se ne pusti zgrabiti.
Ta mešanica komedije in iskrene izpovedi tako dodatno ne brede po akterki, ki ve, do kod želi in kam sme. Pri tem izvede manj klovnovskih veščin, te podlage, ki je danes v njej, a se za pot te samohodke ne zdi več bistvena. Predstava, ki je žanrsko ves čas na meji in tolmači resničnost mimo kritičnega nagovora, sodi v lahkotnejši register gledališča in vsebuje določene nastavke za dodatno razvitje; v tej zvrsti bi veljalo v prihodnje preizkusiti še druge vsebinske, tudi dramske plasti. Pričujoči projekt pa razvija rdečo nit, ki je pravzaprav igralka sama.
