Res je. Slovenci so nezadovoljni. Niso potrebna razna poročila iz Bruslja o tem, da nam grozi makroekonomsko neravnovesje, niso potrebna znižanja bonitetnih ocen Slovenije in ni treba poudarjati, kako smo na lestvici globalne konkurenčnosti pristali na 57. mestu med 142 državami, da bi dojeli, da nekaj ni v redu.
Ozrimo se okoli sebe. Nezadovoljni upokojenci, ker imajo (v glavnem) prenizke pokojnine. Nezadovoljni delavci, ker si bodisi ne morejo najti službe bodisi delajo od jutra do večera, da komajda preživijo družino, ali pa celo delajo in ne dobijo plač. Nezadovoljni so tudi mladi - tako v šoli kot po tem, ko jo zapustijo. Nesrečnih resnih gospodarstvenikov ne bomo omenjali. Skratka, pri nas kljub sončni strani Alp večina ljudi ni srečna.
Pa vendar: vemo, da stvari niso urejene, a jih nočemo urediti. Nočemo sprejeti nobenih ukrepov, ki so nujni. Pokojninsko reformo smo celo zavrnili na referendumu, čeprav mora biti vsakemu jasno, da obstoječe stanje ni vzdržno. Saj verjetno nobena reforma ni popolna, toda nekaj je treba storiti.
Vemo tudi, da je poleg pokojninskega nujno reformirati še kakšen drug sistem, denimo zdravstvenega pa visokošolskega pa davčnega, a enostavno nismo pripravljeni na spremembe. Če bi predlagali reformo zdravstvenega sistema in denimo vsakemu naložili plačilo enega evra za doplačilo pregleda pri zdravniku in za vsak recept, bi večina ljudi vzrojila, da je kaj takega nedopustno. Če pa nekateri posamezniki doma skladiščijo kupe zdravil, ki jim čez čas poteče rok trajanja, in s tem vržejo v smeti nekaj sto evrov, nas to ne zanima. Kot da ne gre za drugo plat (evrskega) kovanca.
Želimo torej živeti v državi, ki poskrbi za vse (tudi za tisto, za kar ni treba), hkrati pa ne moremo verjeti, da smo zadolženi. Celotna zahodna sfera je globoko v dolgovih in, kot kaže, že dolgo živi nad svojimi zmožnostmi. A energije za spremembe ni. Od kod jo vzeti, če pa ljudje menijo, da živijo v nepoštenem svetu, kjer bodo reforme sprejete na njihovih plečih. Poglejmo Grke, ki sicer vedo, da tako ne gre več naprej, a vedo tudi, da bodo posledice sprememb (odpuščanja in varčevanja) čutili sami in se tega bojijo. Po njihovem bo bogati sloj še naprej ostal nedotaknjen.
Ob vsem tem je včerajšnji eurobarometer pokazal, da ljudje korupcijo dojemajo kot eno glavnih težav v EU. Ali se gre čuditi, da tako menijo pravzaprav vsi Grki in Slovenci (98 oz. 95 odstotkov vprašanih)? Grki na ulicah protestirajo že mesece, ker ne vidijo izhoda iz stiske. Slovencev na ulicah (še) ni in upajmo, da se bodo namesto za proteste proti nujnim ukrepom za preživetje na dolgi rok raje odločili za spremembe v družbi, vendar pod predpostavko, da se bodo odgovorno reform lotili tisti, ki so za to dejansko odgovorni. Zanimivo, da korupcijo kot največji problem dojema vsa južna in vzhodna Evropa, medtem ko je na severu stvar obrnjena. Mi bi torej živeli kot Skandinavci, le delali ne bi tako kot oni. Ne bo šlo. Spremeniti se bomo morali sami, če hočemo spremeniti državo in v njej živeti bolje. Kot rečeno: velja za vse, brez izjeme.
