Takrat je SDS med drugim izvedla tudi bliskovit kadrovski naskok na državni zbor. Na ustanovni seji je izvolila strankarsko zanesljivega Franceta Cukjatija za predsednika državnega zbora in tako prelomila nenapisano pravilo, da vodilna stranka mesto predsednika parlamenta prepusti eni od partneric v koaliciji. Zatem je SDS s pomočjo glasovalnega stroja celo določila, kdo bo podpredsednik iz opozicije - bolj natančno povedano, izločila kandidatko SD Majdo Potrata - in nemudoma tudi s svojim človekom Lovrom Lončarjem - do tedaj je bil sekretar poslanske skupine SDS - zamenjala dotedanjo generalno sekretarko. Lončar je potem na vodilna mesta v ustroju služb državnega zbora postavil ljudi lojalne SDS.
Tokrat SDS ni zmagovalka volitev, zato takega manevra ni zmogla ponoviti. Predsednik parlamenta je po spletu okoliščin postal in kljub drugačnim namenom koalicije - predsednik naj bi postal Karl Erjavec - ostal Gregor Virant. SDS oziroma njen najbolj militantni del je včeraj moral požreti še eno grenko pilulo, ko mu je spodletel poskus vsaj na mesto generalnega sekretarja postaviti svojega zanesljivega človeka in tako tudi na formalni ravni zagotoviti nadzor nad službami parlamenta. In posredno tudi nad poslanci, vključno z Virantom. Ne samo da SDS to niti približno ni uspelo, pri svojem nasprotovanju Virantovemu predlogu, naj Prelesnikova ostane na čelu služb državnega zbora, je vodilna koalicijska stranka ostala osamljena.
Kot že rečeno, to imenovanje res ni tako pomembno, da bi zaradi tega veljalo SDS zaostrovati odnose v koaliciji na nož. Je pa za Janšev način vladanja vsaj nenavadno že takoj na začetku v parlamentu doživeti glasovalni poraz. Da zadeva ni tako zelo nedolžna, posredno kažeta dve stvari. Če bi bilo vse skupaj res povsem nepomembno, vzpenjajoča se politična zvezda, poslanec NSi Matej Tonin najbrž ne bi čutil potrebe, da pred glasovanjem o Prelesnikovi poslanskim kolegom dopoveduje, kako za tem, da koalicija glede Prelesnikove ni usklajena, ni kakšne velike zgodbe. Da to imenovanje torej ni prva razpoka v vladni koaliciji. Napetost je očitno hotel omiliti tudi Gregor Virant sam, ko je v svoji predstavitvi Prelesnikove hvalil njenega predhodnika iz časa, ko je parlament vodil podpredsednik SDS France Cukjati, Lovra Lončarja.
A ne samo da SDS ni zmagovalka volitev, Janša je moral za to, da se je po ovinku zavihtel na oblast, plačati visoko ceno. Pred tremi leti in več bi oblast s pomočjo enega ali obeh manjšinskih poslancev obdržal, četudi bi Erjavec uresničil večkratne grožnje z izstopom iz koalicije. Zdaj je položaj za Janšo bistveno manj ugoden, kajti morebitna nepokorščina poslancev, bodisi DeSUS bodisi Virantove državljanske liste, bi ga skupaj s SDS (in verjetno tudi NSi) poslala v opozicijo. Zato mora, kot včeraj, partnerjem molče popuščati. Vprašanje, do kam bo Janša popuščal, utegne postati še bolj relevantno, če bodo partnerji v koaliciji po tem včerajšnjem glasovanju začutili, da si lahko privoščijo bolj proste roke, kot so do zdaj mislili. Je pa res, da ena lastovka še ne prinese pomladi.