Stopnja brezposelnosti se je od izbruha finančno-gospodarske krize zvišala s slabih osem odstotkov na že več kot 20 odstotkov. Brez dela je torej že vsak peti aktiven Grk. Še slabše se godi mladim - brez dela je že skoraj vsak drugi Grk, mlajši od 25 let.
Gre za celo generacijo ljudi, ki jo, sodeč po napovedih IMF, vsaj še desetletje čakajo "solze in kri". Vsaj desetletje bo namreč Grčija potrebovala, če bo želela konkurenčnost svojega gospodarstva približati konkurenčnosti trgovinskih partneric, kar je ključno za dolgoročno stabilizacijo financ. Če Grčija ostane v evru, to ne pomeni nič drugega kot znižati proizvodne stroške z nižanjem plač in zviševanjem produktivnosti. Ugotovitve "prisilnega upravitelja" kažejo, da Grčiji trenutno uspeva konkurenčnost krepiti zgolj zaradi zniževanja plač, ne pa zaradi bolj produktivnega dela.
Grška vlada je včeraj "prisilnim upraviteljem" v zameno za 130 milijard evrov finančne pomoči, ki naj bi jo rešila pred bankrotom, obljubila nove ostre varčevalne ukrepe in reforme. Že obljubljenemu znižanju minimalne plače za 22 odstotkov, znižanju pokojnin za 15 odstotkov in odpustitvi 15.000 zaposlenih v javnem sektorju se bo pridružilo dodatno zategovanje pasu. Gospodarstvo je posledično v depresiji, sindikati pa na ulicah. Krčenje javne porabe - Grčiji je proračunski primanjkljaj leta 2010 kljub recesiji uspelo znižati za skoraj tretjino (!) - in zniževanje razpoložljivega dohodka ljudi avtomatično prisilita v varčevanje. Grki odjavljajo avtomobile iz prometa, ogrevajo se na drva, ne vedo, kako bodo plačali nove davke na nepremičnine.
A to ni edina grška realnost. Če so Grki prvaki med Evropejci po številu delovnih ur, ki jih preživijo na delovnem mestu (43,7 ure na teden), hkrati v tem času opravijo za četrtino manj kot povprečen Evropejec. Če je grška država do vratu zadolžena, so njeni prebivalci v primerjavi z Evropejci relativno malo zadolženi in precej premožnejši. Da ima s tem opraviti utajevanje davkov, ki je, podobno kot v Italiji, "nacionalni šport", ni dvoma. Pa posamezne poklicne skupine, ki so zakonsko zaščitene pred vsakršno konkurenco. Najbolj glasni so bili tako v Grčiji kot Italiji taksisti, ki jim je na škodo potrošnikov uspelo povsem zapreti vstop konkurenci. In nerazumljive posebnosti, kot je na primer večletno izplačevanje pokojnin že umrlim (!), da se jih je nabralo kar za osem milijard evrov.
Ob desetletjih napačnih ekonomskih politik vseh barv grških vlad discipliniranje "prisilnih upraviteljev" ni nerazumljivo. Sploh ob dejstvu, da so se morali Nemci v zadnjih 15 letih odpovedovati višanju plač v zameno za konkurenčnost gospodarstva. A pričakovanja "prisilnih upraviteljev" so nerealna. Kako si sicer razložiti ocene, da strukturne reforme v Grčiji doslej niso pokazale zadovoljivih rezultatov? Strukturne reforme so najmanj srednje-, če ne dolgoročen projekt. Sploh, ker si je trojica zastavila reformirati celotno grško družbo. Tisti, ki so v zadnjih tednih bili v Grčiji - pa ne na počitnicah v kakšnem luksuznem "rezervatu" - se vračajo z zaskrbljenimi obrazi. Na grških ulicah ljudje hodijo s sklonjenimi glavami, vzdušje je duhamorno. Trojici bo morda uspelo grške finance spraviti v želene okvire. A za ceno sanj celotne generacije Grkov. Cena, ki je ni vredno plačati.
