A Janša za vznesene besede niti nima razloga. Seveda se je mogoče strinjati, da je ministrska ekipa v koalicijskih vladah vedno tudi rezultat iskanja kompromisov in izsiljevanj koalicijskih partnerjev; sestavljanje vlade pa še toliko bolj oteženo, če je v koaliciji kar pet strank. A bi bila vladna ekipa nedvomno lahko bolj strokovna že, če ne bi prevladalo pravilo, da morajo biti v njej predsedniki parlamentarnih strank (temu pravilu se je "odpovedal" le Gregor Virant).

Ena najbolj spornih kadrovskih potez (vsaj na simbolni ravni) je tako postavitev prvaka DeSUS Karla Erjavca za zunanjega ministra. Erjavec je po vodenju obrambnega resorja, zaznamovanem z afero Patria, in po neučinkovitem reševanju problematike odpadkov na okoljskem ministrstvu tokrat nagrajen z mestom šefa diplomacije. Z mestom, na katerem bi moral biti človek z dobrim poznavanjem zunanje politike in mednarodnih razmer, razgledan, obvladati bi moral diplomatski jezik in kulturo obnašanja... (pustimo tokrat ob strani, ali so vsi dosedanji zunanji ministri izpolnjevali te kriterije). Namesto vsega omenjenega pa Erjavec kot eno od kompetenc za šefa diplomacije navaja, da je bil rojen v tujini. Težko si je tudi predstavljati, kako bo denimo Erjavčev angleški kolega William Hague sprejel erjavčizme kot: "Veste, Karli so bili vedno Veliki," ali pa, da so ga v prejšnjem mandatu iz vlade odnesle kante. Tisti, ki mu ni uspelo ugleda pridobiti doma, si ga tudi v tujini ne more, radi poudarjajo v diplomatskih krogih.

V vladi bo tudi prvakinja Nove Slovenije Ljudmila Novak, za katero so ob drastičnem krčenju in nerazumnem povezovanju resorjev ohranili mesto ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pa diplomirani inženir gradbeništva Aleš Hojs, za katerega je v življenjepisu kot zadolžitev, ki je najbližja vodenju obrambnega resorja, navedeno članstvo v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve...

Klavrno podobo liste ministrov, ki je nastala tudi zaradi postavljanja pogojev koalicijskih partnerjev, bi lahko Janša popravil s strokovnimi kandidati iz svoje stranke. A jo je kvečjemu še poslabšal oziroma dokončno zakoličil podobo o prevladi političnih kriterijev in kriterija lojalnosti nad strokovnostjo. Iz vrst SDS je namreč v vladno ekipo povabil svoje najbolj zveste vojake. Tako je podpredsednika stranke Zvonka Černača (ki Janši na primer priskoči na pomoč tudi v vlogi taksista, če njegovemu prvotnemu prevozniku Radovanu Žerjavu razbijejo steklo na avtu) postavil na čelo superministrstva, torej resorja, ki združuje tako področje cest kot področje železnic pa energetiko in elektronske komunikacije. Kot glavne kompetence Černača za vodenje omenjenega resorja lahko v predlogu za njegovo imenovanje preberemo nekdanje članstvo v izvršnem svetu občine Postojna in nepoklicno podžupanovanje v tej občini. Da Černaču omenjeni resor doslej ni bil posebno blizu, lahko sklepamo tudi po tem, da v minulem mandatu ni bil niti član odbora za promet niti ni na sejah tega odbora pogosteje nadomeščal svojih kolegov.

Kot je včeraj potrdil mandatar, potekajo pogovori, da bi prvaki strank, ki bodo v vladi, postali tudi njeni podpredsedniki. Očitno je torej Janez Janša ocenil, da Radovan Žerjav, Ljudmila Novak in Karl Erjavec ne bodo zgolj dobri ministri, temveč mu lahko tudi najbolj učinkovito pomagajo pri uresničitvi glavnega cilja te vlade: izhoda Slovenije iz krize.