Manevri zadnjih tednov so med ljudmi okrepili odpor do politike in vlada bo začela mandat z nizko podporo. Premetavanje ideoloških mnenj o "naravnosti" pravic, na kar se je skrčila razprava o pravicah otrok in družbenih manjšin, bi ta instinktivni odpor pri ljudeh le še utrdila. Politika se tako lovi v past, ki si jo je nastavila s spogledovanjem s Cerkvijo. Ta ideologijo, tudi ko nasprotuje družinskemu zakoniku, generira brez neposredne grožnje, da bo propadla. Propadla bo, vendar ne takoj in zagotovo ne kmalu. Vse bolj uporabna dolžinska mera za trajanje vlad pa so meseci. Vlade padajo tudi po nekaj tednih. Zato pobuda, ki jo je včeraj predstavilo doslej neznano Društvo za družini naklonjeno družbo, med koalicijskimi strankami ni bila zavrnjena kot kuriozum, ampak je pomenila izhodišče za ponoven razmislek.

Vendar, o čem? V predlog društva z imenom, ki sugerira nekakšno spravo, je vgrajena velika zadrega. Loteva se namreč reševanja situacije, ki je nerazrešljiva, ker ima napačno izhodišče. Poleg tega, da ponavlja napako, ki je sploh vodila do referenduma - osredotočanje na tistih nekaj členov zakonika, ki opredeljujejo pravice istospolnih parov, medtem ko je besedilo mnogo širše - se predlog loteva še prazgodovinske teme o "naravno pogojeni pravici, ki jo imata skupaj ženska in moški". Pobudniki hočejo reči, da je podlago za priznavanje pravic treba iskati v - naravi. Takšna podlaga danes zveni skrajno nerodno. Sklicevanje na naravni red je bila domena 19. stoletja. Res je, da ženske, če moških ne bi bilo, ne bi mogle roditi otrok, a tovrstno razmišljanje je lahko kvečjemu gostilniško, ne more pa voditi do ugotovitev, kdo ima kakšno "naravno" pravico. Če že kdo verjame v od narave vzpostavljene stvari, s takšno naravnostjo ne kaže opletati v resni debati. Navsezadnje je "naravno" stanje pri ljudeh vojna vseh proti vsem.

Predlog, o katerem bodo razpravljale stranke, ki imajo, če seštejemo njihove poslanske glasove, res možnost spreminjati družinski zakonik, se s kategoriziranjem družbenih skupin na podkategorije zapleta v probleme, ki doletijo vsakogar, ki se splošne diskriminacije loteva po koščkih. V predlogu je tako na primer zapisano, da bi bilo treba posamezne pravice istospolnih parov urejati s posameznimi zakoni, ne meneč se za to, da so pravice heteroseksualnih parov urejene na splošnejši ravni. Vsakršen takšen poskus parcialnega priznavanja pravic vodi zgolj v nove diskriminacije. To spoznanje ni sveže. Slovenija je lekcijo vzela v zadnjih petnajstih letih, odkar se vrstijo poskusi urejanja položaja izbrisanih. Od devetdesetih so se vrstile ustavne odločbe, predlogi zakonov, tehničnih in sistemskih, ter pobude za referendume. Zadeve so se premikale po korakih, vsak nov poskus pa je - tudi če ni bil zgolj slepilni manever - ustvarjal nove (pod)kategorije izbrisanih, ki do povrnitve osnovnih pravic, kaj šele do odškodnin, niso upravičeni. Zato je tudi mit o tem, da je zadnji sprejeti zakon uredil njihov položaj, zgolj mit. O odpravi diskriminacije je mogoče govoriti le tedaj, kadar je ta odpravljena na enak način, kot je nastala. Če je določena družbena skupina, izbrisani ali istospolno usmerjeni, diskriminirana povprek, je treba diskriminacijo tudi odpraviti povprek. Kompromisi so v teh primerih res - gnili.