Tudi 51 glasov je za normalne razmere solidna večina. Vprašanje pa je, ali bo zdržala tudi v času, ko država drsi v vse globljo krizo. Mnogi največjo nevarnost za trdnost koalicije vidijo v domnevno nestanovitnem šefu DeSUS Karlu Erjavcu. Na videz se zdi, da imajo prav, toda ne gre spregledati, da sta Janša in Erjavec brata v orožju (patria), da je bil Erjavec tisti, ki je zrušil Pahorjevo vlado, in za nagrado mu je Janša v "pogajanjih" odobril vse, kar je zahteval. Tudi vodja Državljanske liste Gregor Virant bo kljub drugačnemu zatrjevanju očitno zvest izvrševalec Janševih ukazov. Zakaj je tako, javnost najbrž ne bo nikoli izvedela. Erjavec in Virant torej ne bosta problem, vprašanje pa je, kako dolgo bodo poslanci DeSUS in DLGV še prenašali položaj, ko jih šefa nič ne vprašata in jih imata zgolj za pokorne kmete na politični šahovnici.
Sobotni prvi tihi poslanski "prestop" na opozicijsko stran, ki bo najbrž kmalu dobil ime in priimek, je za koalicijo svarilo, da tako, kot so šefi strank izvedli povolilni prevrat, ne bo šlo prav dolgo. Janša in njegovi poslanci so v soboto res veliko govorili (tudi) o partnerstvu in sodelovanju, toda že to, kako je koalicija, še preden je bil njen šef uradno potrjen, izsilila politično podreditev državnega tožilstva policijskemu ministru, ki bo menda kar podpredsednik SDS Zvonko Černač, kaže, kako je in bo v resnici s tem.
Krščanska demokratka Ljudmila Novak je v soboto vzneseno govorila o križu, ki si ga je Janša naložil s tem, ko so ga izvolili za šefa vlade. Toda realno gledano ta križ ni tako težak, kot se zdi. Razmere so namreč take, da ima Janša precej boljše možnosti izvesti potrebne reforme, kot jih je imel Pahor. Če se jih bo namreč sploh lotil. Nazadnje, ko je bil na oblasti, ni izvedel nobene, ko je bil v opoziciji, pa je vse zrušil. Če se bo tokrat vendarle lotil reform, pred njim ni nobene resne ovire.
Opozicija v parlamentu je po načinu delovanja vse kaj drugega, kot je bila, ko je bila v opoziciji SDS. Reforme nedvomno podpira. A tudi, če jih v kakšni podrobnosti ne bi, to za kanclerja ne bi bila nobena težava. Vse morebitne referendume bi namreč vojska njegovih discipliniranih volilcev zlahka preglasovala. Opraviti bo imel z neenotnima, med seboj sprtima strankama, ki politiko gradita na osebnih zamerah in užaljenih veličinah. Že zdaj je bolj ali manj jasno, da se PS in SD nista zmožni organizirati v učinkovito opozicijo, ki ne bo samo gledala pod prste Janši, ampak bo hkrati kovala skupno strategijo in taktiko za čas po Janši.
Tu so še sindikati. Na to, ali se bodo tako kot proti Pahorju postavili tudi proti Janši, je ta hip še težko odgovoriti. Toda zdi se, da jih je Janša med ždenjem v opoziciji že dodobra obdelal. Vsaj del njih, denimo Posedijev Pergam. A tudi če ni tako, za morebitne neposlušne sindikalne liderje obstajajo tudi druge v svetu kapitala preizkušene metode zastraševanja. Na ceste sindikate morda lahko požene reforma, ki bo lastnikom kapitala olajšala odpuščanje delavcev. Vendar je tudi to malo verjetno, kajti strah zaposlenih pred izgubo službe in pred splošno negotovo prihodnostjo ter ne nazadnje tudi strah pred Janšo samim se je delavcem že preveč zalezel pod kožo.