Dobra tri leta kasneje bo očitno dobil, prosto po predsedniku Türku, še drugo priložnost, tokrat na čelu koalicije, za izhod iz te iste krize. Težko bi trdili, da mu je bilo njeno vodenje usojeno. Ravno obratno, Janša je bržčas edini evropski politik z desnega političnega pola, ki mu v času najhujših gospodarskih razmer po drugi svetovni vojni na volitvah ni uspelo pomesti z "ostanki" levih strank ali njihovimi "naslednicami". Te so mu zmago lahkotno prepustile šele v povolilnem podaljšku, SDS pa je na decembrskih volitvah kljub gospodarski ohromelosti države dobila celo manj mandatov kot leta 2008. A tudi pomanjkanje tovrstne "legitimnosti" Janše pravzaprav ne bi smelo motiti. Navsezadnje bomo dobili že tretjo vlado v zadnjih 13 letih, v kateri bo imel glavno besedo, pri čemer je le v eno vstopil kot nesporni zmagovalec volitev.

Kakšen bo torej mandat prihajajoče Janševe vlade? Če gre verjeti koalicijski pogodbi, bo njena ekonomska doktrina temeljila na nekakšni mešanici načel ameriških republikancev, central(izira)nega vodenja in "odložnih pogojev". Medtem ko njeni pisci omenjajo radikalno znižanje davščin in obremenitev, pri čemer ne navajajo finančnih virov, ki bodo ob že napovedanih 800-milijonskih (?!) prihrankih pokrili izpadle prihodke državne blagajne, je v pogodbi mogoče zaslediti vrsto opomb, ki bodo morda tudi za več let preložile nekatere, politično in drugače težje izvedljive ukrepe. Odprava kreditnega krča? Brez dvoma, ampak najprej je treba najti nove uprave državnih bank in krivce za slaba posojila. Privatizacija državnega premoženja? Da, ampak šele po premisleku, brez kontrolnih deležev v finančnih institucijah in podjetij z dobrimi poslovnimi rezultati. Gradnja infrastrukture? Seveda, ampak šele po tem, ko bo v pol leta pripravljen seznam projektov. Znižanje porabe? Takoj, ko se bodo "uveljavile jasne vsebinske prioritete" in "boljše izrabljali razpoložljivi viri". Ukinitev obveznega članstva v obrtni zbornici? Da, a se lahko člani odločijo tudi drugače.

Vse to glede na pisano sestavo koalicije niti ni presenetljivo. V njej namreč sedijo stranke z diametralno nasprotnimi si nazori in interesi: od Državljanske liste Gregorja Viranta (DLGV), ki zagovarja takojšen umik države iz domala vseh sfer ekonomije, do SLS, ki bi v sistemu javnega naročanja dala prednost domačim ponudnikom, in Desusa, kjer so v volilnem programu SDS očitali "uvajanje grobega neoliberalnega kapitalizma". Kaj imajo denimo pri Virantu in v Desusu pri vprašanju razmerja Cerkve do države skupnega z NSi? Tolikšno število že konceptualnih, kaj šele operativnih in kadrovskih potencialnih minskih polj v koaliciji v ozadje potiska tudi temeljni protiargument duhu koalicijske pogodbe: da pravzaprav ponavlja napako "reševalcev" evra iz Berlina in Pariza. Ti namreč izhod evropskega juga iz dolžniške zagate vidijo zgolj v radikalnem zategovanju pasu, ne znajo pa odgovoriti na vprašanje, kako ga lahko država brez dotoka svežega denarja v banke in gospodarstvo, ohromljeno z nelikvidnostjo in padajočo domačo potrošnjo, sploh preživi. Janša je tako vse žetone v igralnici položil na samooživitev gospodarstva, brez subvencij in pomoči, pri čemer manjka razmislek, ali si lahko gospodarstvo ob sedanjih strukturnih, izvoznih in demografskih trendih v tem desetletju sploh še opomore na predkrizno raven in obenem ustvarja delovna mesta.

A zdi se, da bodo strateške smernice druge Janševe vlade že v njenih prvih tednih podrejene golemu boju za preživetje. Že tako rekoč prvi dan bo ob vseh napovedih o krčenju proračuna na mizo dobila predlog za odobritev 440 milijonov evrov poroštev za gradnjo TEŠ6; odločiti se bo morala, kdo in kako bo dokapitaliziral NLB, in pripraviti odgovor za ustavno sodišče, ki bo zelo verjetno odločalo o na novo vpeljanem "patria-rhatu" notranjega ministrstva nad tožilstvom. Pričakali jo bodo naporna pogajanja s sindikati javnega sektorja, zdravstvena reforma, spopad s sodniki pri vprašanjih poskusnega mandata in "hitrih" sodišč za gospodarski kriminal, referendum o družinskem zakoniku, odločitev o prodaji Mercatorja, pritiski finančnih trgov, protesti delavcev propadlih podjetij itd. Pri tem bo morala vlada najti korenčke, ki jih bo ob javnofinančni palici metala med ljudstvo (po avtomobilskih nalepkah so zdaj na vrsti dimnikarji), grešne kozle, ki jih bo kot krivce za "stanje" pribijala na sramotilni steber (bankirje?), in ideološke teme, ki bodo na levici odvračale pozornost od prevzemanja vzvodov moči.

Res je, da bo lahko Janša izredne razmere, ki jih bo utemeljeval z "največjo krizo po osamosvojitvi" ali "katastrofalno zapuščino prejšnje vlade", izkoristil za podrejanje družbenih podsistemov in kadrovske posege v državno gospodarstvo. Že v uvodu h koalicijski pogodbi lahko tako preberemo, da "tranzicija s svojimi anomalijami in stranskimi pojavi še kar traja", kar gre razumeti tudi kot poskus legitimiranja bodočih radikalnih družbenih sprememb. A za razliko od mandata 2004-2007 je Janša 2.0 ranljivejši. Ne le da tokrat v premierski kabinet ni prišel skozi glavna, ampak stranska vrata, da ne prihaja kot nov, ampak že viden obraz, da v sedanjih razmerah ne more računati niti na teden, kaj šele sto dni miru, in da mu bodo manevrski prostor pri ključnih odločitvah močno omejevali v Bruslju. Šibkejši je tako navznoter kot navzven. Nima več treh, ampak kar štiri koalicijske partnerje. Erjavčev Desus, od katerega je spet odvisen obstoj koalicije, ni več enako homogena stranka iz leta 2005, močnejša in bolj motivirana od takrat razpadajoče LDS je tudi opozicija.

Kar je najpomembneje, Janši se zna kot bumerang vrniti tudi taktika požgane zemlje, ki jo je vestno prakticiral v opoziciji. Veliko min, na katere bo stopil, je pomagal nastaviti tudi sam, zaradi česar bi se lahko njegova zmaga v podaljških "zadnjih tranzicijskih volitev" spremenila v Napoleonov pohod na Moskvo. Kdo ve, mogoče pa življenje nima smisla zgolj za ironijo, ampak tudi za pravičnost. Kdor je še slabo leto dni nazaj skupaj z Dušanom Semoličem v pokojninski reformi videl "ustrahovanje ljudi", bo zdaj pač toliko manj prepričljiv pri zatrjevanju, da "je treba porabiti le toliko, kot ustvarimo".