Zdaj si državni birokrati že manejo roke, češ, novinarska kokoš izkorišča izpoved bolnika in manipulira s čustvi bralcev. Takšna je namreč najpogostejša reakcija na zahteve, ki jih postavljajo društva bolnikov. Poleg solzavosti jim javni uslužbenci, ki so tarča njihove kritike, očitajo še, da za njimi stojijo različne interesne skupine od zdravnikov, gradbincev do farmacevtske industrije. Njihov angažma jim oponašajo tudi, kadar se bojujejo samo za normalne pogoje zdravstvene obravnave. Nikoli ni čisto jasno, ali jih do skrajnih meja priženejo (nesposobni) menedžerji bolnišnic ali sprenevedajoča se država. Pogosto so najuspešnejši najštevilnejši ali pa vsaj najglasnejši bolniki. Tako je pred štirimi leti peticija onkoloških bolnikov, da bodo zaradi slabih razmer za zdravljenje raka na Onkološkem inštitutu protestirali pred parlamentom, med drugim pospešila uvedbo presejalnih programov Dora in Svit. Manj številni revmatiki so kakšno leto pozneje dosegli, da so jim na voljo nekatera zdravila, ki jih nujno potrebujejo za zdravljenje. Kdo ve, kdaj bi bil sprejet zakon o duševnem zdravju in predvsem, kakšna bi bila njegova vsebina, če ne bi bilo tako zelo aktivno Slovensko združenje za duševno zdravje (ŠENT).
Včasih pa pri doseganju ciljev ne pomagata ne številnost ne glasnost. Združenje za pravice bolnih otrok nikakor ne doseže, da bi otroci postali samostojni nosilci zdravstvenega zavarovanja in njihova zdravstvena pomoč ne bi bila odvisna od staršev, ki izgubijo zaposlitev ali nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Tudi ranljivost, kot vidimo na primeru kliničnega oddelka za hematologijo, je v teh časih premalo. Lepljenje obližev, ki ga je jeseni organiziralo Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, ni, kot so si srčno želeli, "pozdravilo prostorov hematološkega oddelka".
Izvirni greh v tem primeru je res v UKC Ljubljana, ker niso pripravili projektne dokumentacije, ko je bil denar za obnovo v proračunu zagotovljen. Nadaljnje grehe imata na vesti tako ministrstvo za zdravje kot ministrstvo za finance. Oba sta namreč UKC Ljubljana oktobra lani dala soglasje za začetek postopka za najem posojila, ki ga je zdaj ministrstvo za finance ustavilo. Neodgovorjeno ostaja, ali sta si s prvim soglasjem ministra Dorijan Marušič in Franc Križanič kupovala čas ali pa lansko jesen njune strokovne službe (še) niso znale prav brati zakonodaje. Ta namreč javnim zavodom, katerih lastnica je država, kreditiranja ne dovoljuje.
Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, je včeraj spet zahtevalo normalne pogoje za zdravljenje, v kakršnih se zdravijo hematološki bolniki celo v manjših bolnišnicah v Celovcu, Gradcu, Vidmu... Njihove želje nimajo nič skupnega z izsiljevanjem, solzavostjo in patetiko. Tega se bo država še prehitro zavedla. Leta 2014 bodo (tudi) hematološki bolniki lahko poiskali zdravljenje v tisti bolnišnici v Evropi, kjer okna tesnijo, filtri odstranjujejo glive iz prostora in jim zato ob težki terapiji ne bo treba jemati še protimikrobnih zdravil. Po letu 2014 bolniki ne bodo več preglasni in solzavi, spet bodo samo bolniki - na zdravljenju v tujini, a s svojim dostojanstvom.
