Toda Pahor misli resno. Zato njegovo pismo z bolniške postelje tovarišem iz predsedstva stranke socialnih demokratov znova odpira vprašanje, zakaj se gre predsednik socialnih demokratov to zasebno vojno z Zoranom Jankovićem. V oči namreč bode, da je Pahor poskrbel, da je vsebina razgovora na štiri oči z verjetnim mandatarjem še topla prišla na uho samo eni od sicer najbolj udarnih televizijskih novinark. Enako se je zgodilo s pismom, ki je prej kot tovarišem, ki jim je bilo namenjeno, prišlo v roke izbranim TV-novinarkam.

Če poskušamo najti politično racionalno in logično razlago tega početja, se hitro znajdemo v slepi ulici. Dejstvo je, da so se za SD volitve končale katastrofalno, zaradi česar bi morale v stranki leteti glave. Povedano drugače, predsednik Pahor in njegov krog svetovalcev bi morala odstopiti. Dejstvo je tudi, da je novo razmerje moči strank tako, da vlado lahko sestavita tako Janković kot tudi Janez Janša. Pahor ima tako poleg omenjenega odstopa na voljo naslednje alternative: da skupaj z Janševo SDS in NSi v času, ko se bo treba v državi odločiti o pomembnih zadevah, čepi v opoziciji, da po morebitnem Jankovićevem neuspehu vstopi v Janševo vlado ali da povzroči novo politično krizo in s tem še ene predčasne volitve. Tudi znotraj stranke SD alternative niso rožnate. Če predsednik stranke misli (in ravna) drugače, kot misli večina njegovih tovarišev in volilcev, potem je neizbežna stalna nevarnost, da še včeraj najmočnejša stranka v državi razpade na posamezne frakcije in tako doživi usodo LDS.

Pravijo, da je politika umetnost možnega. Toda Pahorjeva formula, da bi se iz poraza na volitvah izvlekel kot noseča devica, se pravi, da ne bi bil v Jankovićevi vladi, bi jo pa družno s drugimi poslanci v državnem zboru v vsem podpiral in glasoval za njene predloge, je onkraj razumnega. In tudi izvedljivega. Še več, v očeh pretežnega dela javnosti pomeni beg od odgovornosti. Mogoč je sicer separatni sporazum, kot ga je Janez Drnovšek pred desetimi leti sklenil s stranko mladih, ki je imela v parlamentu štiri poslance. Toda Janković ni Drnovšek in tovariši iz SD niso (več) politični mladci. Razlogi za Pahorjevo soliranje so očitno bolj iracionalni. Prvi je že pregovorna Pahorjeva samovšečnost. To je bila tudi stalnica njegovega vodenja vlade. Tokrat ji dodaja še pridih zarotništva, ki smo ga bolj vajeni slišati iz ust Janeza Janše ali prebrati iz njegovih spletnih spisov. V vlado ne gre, ker je Janković zgolj oblika zarote Milana Kučana in še nekaterih vplivnih prišepetovalcev, Pahor sporoča tovarišem. "Kučanov klan" kot mnogi drugi zagotovo ni brez vpliva, vprašanje je le, kdaj ta vpliv klanov preseže meje demokracije in kdaj je dokazano škodljiv za razvoj države. In ne nazadnje tudi Janković gotovo ni človek, ki bi ga postavljali za ideal čiste in poštene politike, toda zdaj res ni čas, da bi za predsednika vlade imeli človeka, ki bi lahko zlahka kandidiral tudi za papeža.

Ko smo že pri zarotah, govorica, da je Pahorju nekdo, recimo Vatikan ali v EU prevladujoča desnica, naročil, naj za dobro plačano službo zminira Jankovića, zveni kot zarota, toda ali je to tudi popolnoma izključeno? Kje se takšne zarotniške konstrukcije končajo, je težko predvideti. Ni pa težko videti, da Borut Pahor pred očmi celotne javnosti uspešno dela politični samomor.