Uroš Škerl Kramberger

V Evropi odrašča prva generacija otrok, ki odkrito pričakuje, da bo živela slabše od svojih staršev. Večina jih je že vstopila v visokošolski študijski proces, kjer jih je pričakala bolonjska reforma. Ta naj bi služila udejanjanju lizbonske strategije, evropskega načrta, ki bi moral iz Evropske unije ustvariti najbolj uspešno gospodarsko območje na svetu. Rok za izpolnitev prvotnih načrtov je minil lani, vmes pa so se zaveze seveda tudi spreminjale. Danes, ko se Unija bojuje za preživetje, je povsem jasno, da o lizbonskih ciljih nima smisla razpravljati. Bolonjska reforma pa je ostala. Oziroma, ostalo je načelo, zakodirano v bolonjski princip študija, da je mogoče študij opisati z enačbo, v kateri na eni strani stoji kultiviranje znanja, njegovo sejanje in žetje, na drugi pa finančni rezultat, ki bo ustrezal "trgu".

Ta princip je videti vse bolj tragičen, saj družbenoekonomski model zahodnega sveta vztrajno dokazuje lastno nevzdržnost. Zato je treba včerajšnjo zasedbo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani razumeti v kontekstu tistih, ki so jo (so)organizirali. V napovedi zasedbe FF sta se združili Gibanje 15o, ki je petnajstega oktobra v globalnem zamahu začelo zasedati prostore, na katerih se zgoščujejo nepravilnosti prevladujoče svetovne ureditve, in gibanje Mi smo univerza, ki združuje študente in profesorje v prizadevanjih za vrnitev univerze v roke njenih ljudi. Skupaj opozarjajo, da je pot do znanja - te univerzalne človeške vrednote, ki je temelj civiliziranega sobivanja - vse bolj zaprta za tiste, ki nimajo denarja. Takšnih je vedno več. Gibanji tako zasedbo legitimirata sami po sebi. Zakaj? Ker so se parametri smiselne javne komunikacije, soočanja stališč in mnenj radikalno spremenili. Družbenopolitični sistem je pač v krču. Od zgoraj prihajajo direktive ter, kadar gre za ostre proteste, gumijevke in solzilec. Od spodaj se vračajo kot naravna reakcija parole in gola intuicija. Namesto argumentacije, ki bi bila le ponavljanje razlag in zahtev obeh gibanj, se zato ozrimo v okolja, kjer so se študentje in profesorji s spraševanjem, kaj jih je doletelo in kako reagirati, soočali v še bolj radikalnih oblikah. V Čilu so bili študentje letos na ulicah nekaj mesecev. V čilski družbi še vedno odmeva Pinochetovo nasilno uvajanje ekonomije, ki je temeljila na izžemanju ljudske podstati, privatizaciji vsega razpoložljivega in dirigiranem zadolževanju pri mednarodnih posojilodajalcih. Visokošolski sistem si tam nikoli ni zares opomogel in danes velja za enega najbolj privatiziranih na svetu. "Privatiziranih" pomeni drago plačljivih. Zato študentom ne ostane drugega kot zasedba ulic. Enako se je letos zgodilo v Londonu, kjer so - zgolj za ilustracijo - oblasti nad dva tisoč študentov poslale štiri tisoč policistov. Ti so po lanskih izkušnjah, ko so študentje svoje pravice branili s krvjo, napovedovali uporabo gumijastih nabojev. Tudi če je bilo v resnici mladih protestnikov deset tisoč, saj so ocene policije vedno prenizke, je razmerje moči brutalno in govori o tem, kako dragoceno je za oblastno elito tisto, kar brani. Brani 9000 funtov letne šolnine na študenta. Zgornja meja šolnin v Angliji je v nekaj letih zrasla za devetkrat. Podobno so zaradi uvajanja plačljivega študija leta 2009 za nekaj tednov ustavili vse visokošolske procese hrvaški študentje, ta mesec pa so študentje (ponovno) zasedli filozofski fakulteti v Zagrebu in Beogradu. Zahteve so po vsem svetu enake: omogočiti dostop do znanja vsem in preprečiti spreminjanje univerz v "podjetja".

Za upanje, da se Slovenija temu lahko izogne, ni nobenega razloga. Programi na tretji stopnji univerzitetnega študija se merijo v šokantnih nekajtisočevrskih zneskih. Programi zasebnih fakultet, ki so pospešeno rasle v času vladanja politične opcije, ki se utegne čez nekaj dni vrniti na oblast, se merijo v več kot desettisočevrskih zneskih. O odnosu med hitrim služenjem denarja in kakovostjo ponujanega znanja ne kaže izgubljati besed. Vsepovsod, ne le v visokem šolstvu in medijih, je postalo očitno, da "tržnim zakonitostim" ne kaže prepuščati skrbi za zaščito javnega interesa. Kdor seje direktive, žanje parole in zasedbe.