Financerji držav, ki že leta porabijo več, kot ustvarijo, so pozornost medtem že usmerili v Italijo. Dežela "bunga bunga" je ujeta v ritem rednega discipliniranja koalicijskih poslancev z javnimi glasovanji o zaupnici vladi. Ukrepi za spodbuditev vse šibkejše gospodarske rasti ali za stabilizacijo javnih financ so predmet razprave le takrat, ko iz Bruslja ali Frankfurta na naslov predsednika vlade v Rimu prispe kakšno hladno pismo. Ali pa ko financerji stroške financiranja italijanskega dolga poženejo do novega rekorda. Tokrat so že nevarno blizu sedmim odstotkom, točki brez vrnitve, ki je na finančno cevko EU in Mednarodnega denarnega sklada poleg Irske priklopila še Grčijo in Portugalsko.

Trgi so v akciji, politiki v reakciji. In to velja tako za Rim kot za Berlin in Pariz. Še preden je v glavah evropskih voditeljev dozorelo spoznanje, da evro v obstoječem reševalnem skladu nima dovolj "municije" in da bi ga kazalo okrepiti na vsaj 1000 milijard evrov, trgi že goltajo Italijo, ki ima za 1900 milijard evrov javnega dolga. Če bi mednarodni finančni trgi pretrgali povezavo s škornjem, sklad ne bo imel dovolj sredstev za financiranje njegovih potreb. Ne le da dvojec Angela Merkel-Nicolas Sarkozy, ki mu v Italiji posmehljivo pravijo Merkozy, po desni prehiteva realnost finančnih trgov, po desni ga prehiteva tudi politična realnost. Nihče ni pozabil, da sta prav Nemčija in Francija leta 2003 prvi kršili pravila maastrichtskega pakta, zaradi česar so pravila razrahljali. Danes, ko so v težavah manjše članice območja evra, pa se pravila pakta zaostrujejo. Ekskluzivizem odločanja naj bi omilil nov politični forum, ki poleg nemško-francoskega dvojca vključuje še ključne osebe iz evropskega institucionalnega okvira. A kljub tej razširitvi je še vedno slišati nezadovoljne glasove iz nekaterih članic območja evra. Nihče ni pozabil, da so do Grčije najbolj izpostavljene prav nemške in francoske banke.

Vlaku Merkozy iztirjenje grozi tudi zaradi šibke Francije. Čeprav Sarkozy daje vtis enakovrednega člena, je ekonomska realnost njegove države daleč od predstave na novinarskih konferencah. Bonitetne agencije Franciji grozijo z znižanjem kreditne ocene zaradi izpostavljenosti njenih bank do Grčije in Italije ter zaradi visokega proračunskega primanjkljaja. Mimogrede, italijanski proračunski primanjkljaj je skoraj dvakrat nižji od francoskega.

Ker je ponovna recesija v Evropski uniji vse bolj verjetna, kar posledično pomeni še težje obremenitve državnih proračunov, bo Merkozy moral finančnim trgom resnično čim prej postreči z revolucionarnim odgovorom. Zgolj odzivanje na poteze trga ne zadošča več. Če je evropski komisar Olli Rehn Italijo po nogometno pozval, naj začne igrati "catenaccio" (strnjeno obrambno igro), enak poziv velja tudi Merkozyju pri pokrivanju lukenj v zadnji obrambni vrsti evra, ki ji finančni napadalci že dve leti zabijajo gole z vseh možnih položajev. Evropska centralna banka (ECB) pa, tudi z italijanskim vratarjem Mariom Draghijem na čelu, trenutno nima pooblastil za kaj več kot tu in tam prestreči kakšen odločilen strel.