Hanno - "tako kot princa ali Madonno", kot je v spletni žalni knjigi zapisal eden izmed mnogih njegovih študentov iz Iowe, ga nihče ni nikoli klical drugače kot le po imenu - je bil izjemen profesor in raziskovalec mednarodnega formata, javni intelektualec v najžlahtnejšem pomenu besede, neusahljiv vir idej in spodbud za številne generacije študentov in kolegov v Ameriki, Evropi in Aziji ter mnogim drag prijatelj in sopotnik.
Ko je iz povojne Nemčije, kjer se je rodil in v prelomnih časih preživljal mlada leta, leta 1960 odšel v Ameriko, se je najprej preskušal v novinarstvu in fotoreporterstvu, a ga je kmalu premagala želja po študiju novinarstva in medijev. Doktoriral je na Southern Illinois University v Carbondalu, kjer je v času študija tudi učil na oddelku za novinarstvo, potem kratek čas predaval na univerzi v Severni Dakoti, leta 1968 pa se je zaposlil na University of Iowa, kjer je na oddelkih za novinarstvo in medijske študije predaval do upokojitve leta 2003. Takrat so mu njegovi doktorski študenti, ki so prišli z vseh koncev sveta, priredili veličastno slovo.
Zadnjo tretjino njegovega življenja je zaznamovala Slovenija, tako kot je tudi on s svojim delom zaznamoval Slovenijo. Sredi osemdesetih let je Hanno kot gostujoči profesor prišel za leto dni v Ljubljano, kamor se je potem z ženo Vido redno vračal na krajše in daljše obiske, od leta 1998 kot redni profesor ljubljanske univerze. Po upokojitvi v Iowi pa je v Sloveniji nadaljeval svojo akademsko kariero kot profesor na oddelku za komunikologijo Fakultete za družbene vede. Bil je ustanovni član Evropskega inštituta za komuniciranje in kulturo (Euricom), ki je postal znamenit po mednarodnih kolokvijih o komuniciranju in kulturi, ter pobudnik revije Javnost - The Public, ki je začela izhajati leta 1993. Pred osmimi leti je postal slovenski državljan, ob njegovi sedemdesetletnici pa je za svoja plodna prizadevanja za mednarodno povezovanje Slovenije na področju znanstvenoraziskovalne in publicistične dejavnosti prejel priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti.
"Slovenska leta", ki jih je delno preživljal še v ZDA, so bila vrh Hannove ustvarjalnosti. V tem času so izšle knjige The American Journalism History Reader (z Bonnie Brennen, 2010), Myths for the Masses: An Essay on Mass Communication (2004), The Idea of Mass Communication (2003), In the Company of Media. Cultural Constructions of Communication, 1920s-1930s (2000), Tönnies on Public Opinion. Selections and Analyses (z menoj, 2000), Picturing the Past. Media, History and Photography (z Bonnie Brennen, 1999), Interactions. Critical Studies in Communication, Media and Journalism (1998) ter mnogo člankov v najuglednejših revijah. Od vseh njegovih znanstvenih del je verjetno najbolj znana knjiga Social Theories of the Press. Communication and Social Thought in Germany and the United States, 1840s-1920s (1979, dopolnjena izdaja 2001), s katero je Hanno vnovič postavil most med ameriško in evropsko (zlasti nemško) tradicijo v raziskovanju komuniciranja, ki je bil skoraj povsem porušen po prvi svetovni vojni. Razvejanost Hannove mednarodne uveljavljenosti izpričujejo tudi gostovanja na mnogih evropskih univerzah, na katerih je deloval kot gostujoči profesor (Berlin, Dortmund, Göttingen, Münster, München, Mainz, Dublin, London, Celovec, Salzburg, Dunaj) in članstvo v mnogih uredništvih elitnih mednarodnih komunikoloških revij.
Nič manj kot v branje in pisanje je bil Hanno zaljubljen v fotografije in fotografiranje. Njegovo ustvarjalno zanimanje je bilo usmerjen predvsem v odnos med fotografijo in zgodovinskim pričevanjem. Tako se je rodila vrsta dolgoročnih dokumentarnih projektov: County Clare v Irski, vzhodna Iowa v ZDA, nekdanja vzhodna Nemčija in Slovenija, ki jo je Hanno poznal bolje kot večina Slovencev.
Hannova znanstvena in umetniška ustvarjalnost se je vselej prepletala s skrivnostnim šarmom upora zoper etablirane ideje in z ljubeznijo do življenja. Bil je neumoren iskalec, kritik in spodbujevalec, odličen mentor in drag prijatelj. V njegovo in Vidino hišo v Goriških brdih so radi in pogosto prihajali prijatelji od vsepovsod. Kakšen izjemen ugled in brezmejno naklonjenost je Hanno užival med kolegi in študenti po vsem svetu, zgovorno pričajo zapisi v spletni žalni knjigi na http://www.euricom.si/hanno-hardt/.
Težko si je predstavljati, da ne bomo več mogli čutiti Hannovega ustvarjalnega zanosa in življenjske radosti, a ostal nam bo intelektualni privilegij, da bomo z njegovimi deli vedno ostali v njegovi družbi.