Prihaja jesen, čas padavin. Te so lani v dveh dneh spravile pod vodo precejšen del Slovenije in prizadele prebivalce več kot polovice slovenskih občin. Sanacijska dela še vedno potekajo in bodo tekla še nekaj časa, vse škode pa tako ali tako (tudi zaradi pomanjkanja denarja) ne bomo odpravili. To niti ni vedno smiselno. Zaradi poplav nekoliko bolj zarjavel most lahko še vedno opravlja svojo funkcijo.
A kaj se bo zgodilo, ko nas naslednjič zajamejo tako močne padavine kot lani? Konec koncev strokovnjaki napovedujejo, da bodo ekstremni vremenski dogodki, kot je bil lanski, tudi pri nas vse pogostejši in sploh ne bodo več veljali za ekstremne.
Popolna varnost pred poplavami ni mogoča, pravijo strokovnjaki, saj smo poselili preveč prostora, hkrati pa ta postaja preveč dragocen, da bi ga prepustili vodi. Pustimo tokrat ob strani razpravo, ali bi smeli graditi na poplavno ogroženih območjih oziroma kako (ne)strokovno občine pripravljajo lokalne prostorske načrte in kdo pritiska na koga za dovoljenje gradnje na območju, ki ga vsake toliko zalijejo stoletne vode. Dejstvo je, da bi se vsi ti akterji morali zavedati poplavne grožnje in se nanjo prilagoditi. Črne poplavne točke so v Sloveniji znane že 30 let in visoke vode ne bi smele nikogar presenetiti, še najmanj tiste, ki tam živijo. Še posebno zato, ker meteorološka služba dobro deluje in nevarnost poplav vnaprej napove.
Res je, da država in občine lahko zmanjšujejo poplavno ogroženost z ukrepi, kot so zadrževalniki vode, protipoplavni nasipi, regulacija rek, čiščenje vodotokov in odtočnih jaškov, zagotavljanje dovolj velike prepustnosti javne infrastrukture, kot so ceste in mostovi. Res je tudi, da javna infrastruktura ne zagotavlja vedno ustreznih prepustov vode zaradi nepremišljenega načrtovanja ali pa jo je treba prilagoditi drugim pomembnim dejavnikom (na primer potresni ogroženosti). Vodotoki niso vedno najbolje očiščeni, ker država ne poskrbi zanje zaradi pomanjkanja denarja ali pa vodarji ne želijo s preveliko vnemo ogroziti biotske raznovrstnosti v in ob vodah. Za jaške so odgovorne občine ali posamezniki, ki te jaške čistijo ali pa ne. Regulacija rek pomeni, da na nekem območju poplavno ogroženost zmanjšamo, zato pa jo povečamo na drugem in je torej ne moremo izvajati kar vsevprek. Umeščanje zadrževalnikov v prostor pa je saga, ki se zaradi usklajevanja različnih interesov običajno vleče vrsto let. Tudi pri zadrževalnikih se seveda pojavlja vprašanje, kolikšno število in kje jih je smotrno zgraditi.
Vsi ti ukrepi so namreč koristni in zmanjšujejo poplavno ogroženost, a hkrati prinašajo nezaželene posledice (in tudi nekaj stanejo), zato jih je smotrno izvajati v omejenem obsegu in tam, kjer je to dobro upravičeno. Pričakovati, da bo oblast poskrbela za to, da bodo barjanska tla vedno suha, res ni na mestu. Zagotovo bi lahko bolje poskrbela za zmanjševanje poplavne ogroženosti, a odgovornost za to nosijo tudi tisti, ki so si poplavno območje izbrali za bivanje in svoje dejavnosti. Zemljišča so na teh območjih cenejša z razlogom. Gumijasti škornji in čolni so še najmanj, kar bi si moral priskrbeti vsak posameznik, ki si je zase izbral prostor ob reki.