Zagotovo bi hitro ugotovil, da se je Evropa v zadnjih petih letih spremenila do neprepoznavnosti. Kot največji poraženki svetovne finančne krize ji grozi, da bo v naslednjem desetletju končala v svetovni ekonomski in politični "drugi ligi". Četudi je bilo zaradi demografskih razlogov in neizbežne vrnitve Kitajske in Indije na položaje globalnih velesil to le še vprašanje časa, si tega, da bo padec Evrope, ki je z vsako novo selitvijo svetovnega "težišča" iz Sredozemlja proti zahodu izgubila del moči, tako hiter in boleč, ni mogel predstavljati nihče. Evropo prihodnosti smo si nekoč predstavljali kot prijeten dom za upokojence z vrtom, v katerem bo ob pitju popoldanskega čaja ali turške kave mogoče slišati množico jezikov. Zdaj ji grozi ponovno srečanje z zgodovino, ki jo je pred pol stoletja zakopala pod ustanovni akt evropske skupnosti za premog in jeklo.

Evropski motorji, njena največja gospodarstva Francija, Velika Britanija, Italija in Španija, so bolj ali manj opešali in nič ne kaže na njihov hiter ponovni zagon. Četudi je svetla izjema za zdaj Nemčija, ne gre pozabiti, da je ta danes precej drugačna od Nemčije izpred nekaj let, saj "evropskemu" vedno bolj predpostavlja "nacionalno". Tudi zato si ne gre ustvarjati iluzij - pri vleki evropskega voza iz blata bo v prvi vrsti sledila lastnim interesom. Kriza je dokončno začela odštevati dneve evropskemu povojnemu socialno-ekonomskemu modelu kot prevladujoči dogmi na Zahodu, ki v imenu globalne konkurenčnosti načrtno radira njegove ostanke. Z nekritično selitvijo industrije v okolja s cenejšo delovno silo, pogojeno z dominacijo "finančnega" tipa kapitalizma, so gospodarstva držav nažrla lastno substanco, obenem pa je EU prevečkrat arbitrarno določala zmagovalce tudi v panogah, kjer za to ni bilo logične razlage - z izjemo interesov velikih. Unija, ki daleč bolj strogo kot pri javnih financah in spoštovanju demokratičnih načel vztraja pri spoštovanju kvot za sladkor in enotnosti univerzitetnih nazivov, na dolgi rok pač ne more preživeti.

V dolžniški krizi, iz katere se je zaradi vedno dražjega najemanja posojil za tekoče potrebe težko rešiti, četudi država "dela vse prav" in do onemoglosti klesti po javnem sektorju, je že skoraj tretjina od 17 držav s skupno evropsko valuto - najmanj ena pa že de facto - insolventna. Evropske države po drugi svetovni vojni, z izjemo posameznih primerov v nekaterih kratkih obdobjih, v povprečju še nikoli niso bile tako šibke kot danes. Nekatere od njih so zaradi kombinacije reševanja finančnih institucij in predkriznega zadolževanja, s katerimi so elite izbranih družin ali strank na oblasti financirale rast "standarda", kupovale socialni mir ter odplačevale vstop v evropske in evroatlantske integracije (v največjih dolžniških težavah so z izjemo Irske nekdanje diktature, ki jih je Unija relativno hitro sprejela v svoje vrste še pred koncem hladne vojne), dejansko izgubile del lastne suverenosti. O plačah učiteljev, podporah za brezposelne in davkih v Grčiji, Španiji, na Irskem in Portugalskem se tako dejansko odloča v Bruslju, Londonu, Berlinu in New Yorku. Če Žižkova sintagma o "več države" velja za nove gospodarske velesile na čelu s Kitajsko, Brazilijo, delno Turčijo itd., v vedno večjem delu Evrope Država, ki je kot ujetnica upnikov prisiljena v lastno krčenje, še nikoli ni bila tako kastrirana.

Skupna evropska identiteta je razpadla pri vprašanju razdelitve bremena reševanja "problematičnih" držav med manjše in večje članice, med njihove banke in dolžnike. V Bruslju so to identiteto s strategijami, ki so bile neposrečena zmes tehnokratizma, načel washingtonskega konsenza in parcialnih interesov vplivnejših članic, skušali graditi od zgoraj navzdol. Zdi se, da bo oblikovanje novega evropskega človeka zdaj potekalo v nasprotni smeri. Konfederacija, ki bi temeljila na svobodnem prehajanju dobrin, kapitala in dela, je tudi zaradi moratorijev, ki so jih nekatere "stare" članice vpeljale zaradi strahu pred "poljskimi vodoinštalaterji" (ti so se medtem že vrnili domov), le še utopija. Za vedno višji električnimi ograjami "matere" Evrope, pred katero se prevračajo čolni, polni Afričanov, dogajanja kot samoizpolnjujoča se prerokba spominjajo na začetek tridesetih let prejšnjega stoletja. Nacionalne zastave plapolajo v vetru ekonomskega protekcionizma, iz zaprašenih omar padajo okostnjaki nikoli pozabljenih idej o Nas in Drugih, javno se umika korporativnemu, kriterij kvalitete življenja povzdigovanju učinkovitosti, iščejo se Rešitelji.

Kriza je razgalila, da je večji del evropske levice v svoji intelektualni izpraznjenosti in udobni nameščenosti v oblastni aparat pravzaprav umrl že v predprejšnjem desetletju in da je v polju politike prostora le še za desnico in njeno skrajno različico, med katerima so razlike vedno manjše. Priča smo zgodovinskemu paradoksu: medtem ko val demokratičnih sprememb ruši avtoritarne režime v arabskem svetu, Evropejci hlepijo po populističnih gibanjih, ki na zahtevna vprašanja ponujajo preproste odgovore, ali celo "trdih rokah", ki v državah s slabšo demokratično tradicijo koketirajo z medvojnimi režimi.

Usodo z Evropo deli tudi Slovenija. Paralel je nešteto, le da smo v naši državi izpetje gospodarskega modela, politično krizo, naraščajočo brezposelnost in medgeneracijski konflikt nadgradili še s (samo)uničenjem domače ekonomske akumulacije v lastninskih balonih, triletnim čakanjem na temeljito "očiščenje" bilanc bank, skoraj popolnim zastojem investicij ter ideološko in interesno pogojeno blokado odločanja pri iskanju poti iz razvojnega zastoja. Odgovora na vprašanja o prihodnosti in ciljih Slovenije, ki smo ga v preteklih dveh desetletjih tako radi iskali zunaj, tokrat v Bruslju, ki se ukvarja z lastnim preživetjem, očitno nima nihče.

"Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila, ki bo življenje preoblikovala, in bo človeku zopet moč vrnila in kar bo lažnega, bo v prah steptala," je odgovor pred skoraj devetdesetimi leti poskušal najti Srečko Kosovel. Kaj je nato sledilo, vemo. In tudi danes se vedno bolj zdi, da se Evropa iz svoje zgodovine ni ničesar naučila.