A Pahorjeva vlada je projekt, ki je očitno prevelik, da bi lahko padel, brez razmisleka "posvojila" in ga prek HSE začela tudi redno odplačevati. Pred tempirano bombo v obliki energetsko morda dobrodošle, a ekonomsko močno vprašljive investicije, si je (pre)dolgo zatiskala oči, zato ji bo v prihodnjih mesecih očitno dokončno eksplodirala v rokah. Ne le zaradi (javno)finančnega tveganja za HSE in državo. Ta je zaradi priprave projekta po načelu "izvršenih dejstev" (najprej naroči 700 milijonov evrov vredno opremo, potem pa javno razpravljaj o smiselnosti projekta!) že več kot leto dni talec lažne dileme: ali naj projekt prekine in s tem izgubi "le" pol milijarde evrov ali ga dokonča, pri čemer še po petih letih domala nihče ne ve, koliko bo dejansko stal?
Če so zaradi TEŠ 6 v zadnjih dveh letih odhajali ministri, direktorji in nadzorniki, razpadale in nastajale (ne)načelne koalicije, stranke in poslanske skupine ter umirali strateški sveti, se zdi, da bo veliki finale "vojne za Šoštanj" dokončno razgalil enega zadnjih idejno-konceptualnih konfliktov, ki je še ostal vgrajen v genomu Pahorjeve vlade. Gre za "hladno vojno" med Francem Križaničem in Mitjo Gasparijem, ki se je po začasnem imenovanju slednjega na čelo gospodarskega ministrstva iz strateške in kadrovske razširila še na operativno sfero.
Geneza tega konflikta izvira iz "porekla" obeh ministrov in "ideologije". Če Križanič predstavlja zastavonošo načel in interesov "starega" jedra SD, Gasparija kot priseljenca, ki je v stranko vstopil, ko je bila ta že na vrhu javnomnenjskih anket, na "površju" v SD drži le Pahor. Če finančni minister "novo" Slovenijo vidi kot domačijsko državo z nacionalnimi šampioni, ki bi jih reševal za vsako ceno, smo od ministra za razvoj pri reševanju krize slišali predlagati tudi recepte, ki jih v Sloveniji še nismo preizkušali.
Posledica gordijskega vozla idejne nezdružljivosti dveh ključnih protikriznih ministrov, ki ga Pahor ni ne hotel ne zmogel presekati, je, da naša ladja - prosto po njenem prvem krmarju - še vedno pluje po razburkanem morju. Ob popolni blokadi resnejše protikrizne politike sta oba ministra energijo izgubljala za spore pri domala vseh pomembnejših vprašanjih: od socialne kapice na prejemke, dodatnih obdavčitev in NLB do načinov reševanja gradbeništva, poroštev za financiranje investicij podjetij in AUKN.
Zadnji meseci vlade tako ne bi mogli biti razburljivejši. Gaspari po odhodu Darje Radić namreč ni ostal le edina Križaničeva protiutež, ampak je s prihodom na MG, ki ga je želel prevzeti tudi Križanič, nenadoma postal tudi največja ovira pri izpeljavi projekta, v katerem so vidne zasnove velike koalicije SD-SDS. Gaspari, ki je v preteklosti že kritiziral vodenje projekta TEŠ 6, ima v rokah močno orožje. Če bo blokiral skoraj pol milijarde državnih poroštev za EIB, bosta načrtovalcem projekta iz ozadja ostali le dve, zanje slabi možnosti: da najamejo posojila pri komercialnih bankah, kar bo TEŠ 6 še bolj podražilo, ali da del prostora pri koritu odstopijo tujemu partnerju, ki ga bo še kako zanimala ekonomika naložbe.
Vse to bi lahko posledično pripeljalo še do enega "obračuna", namreč med "staro" SD in Pahorjem. Premier je bil po odhodu Simone Dimic v razmerju do trdega jedra stranke v popolni defenzivi, v vodo pa so eden za drugim padli tudi projekti, ki jih je javno zagovarjal (logistični holding). Toda z Gasparijevim začasnim imenovanjem in prijavo odgovornih na AUKN na protikorupcijsko komisijo se je spet izkazal za "neubogljivega". Če si je Pahor za svojo zadnjo bitko za politično preživetje morda res izbral TEŠ 6, ga lahko tolaži vsaj to, da je že tako ali tako v položaju, ko ne more izgubiti ničesar.
