Tako se je pač predsednik vlade po odhodu "razočaranih" ministric in izstopa stranke Zares iz koalicije odzval podobno medlo kot po superreferendumskem fiasku pred slabim mesecem. Ni se potrudil niti z iskanjem nadomestnih ministric oziroma ministrov, češ da ima "pomembnejša opravila". Dobro, to je morda res, a bržkone ima tudi pomembnejša opravila od "popoldanskega" vodenja ministrstva za javno upravo. In pomembnejša opravila bo najbrž imel tudi čez tri mesece, ko bo vendarle moral imenovati nove ministre. Ob tem se mu ne zdi dovolj "pomembno" niti to, da si nekateri iz njegove "utečene ekipe" sploh ne želijo biti dvojni ali celo trojni ministri.

Na jesen se očitno premika tudi odločanje o rebalansu proračuna, ki se je še pred dnevi zdel precej nujen, tako kot se je kakšnih 24 ur po padcu pokojninske reforme zdel nujen interventni zakon. A ne, Borut Pahor na rebalans nikakor ne sme vezati zaupnice, so pred dnevi sporočili iz poslanske skupine SD. Skratka, koalicijska "limonada" bo še trajala, četudi so jo nekateri glavni igralci že zapustili, vsaj tja do pomladi prihodnjega leta, ko naj bi "umirjeno in nadzorovano" pripluli do (niti ne) predčasnih volitev.

S to "časovnico" vrnitve na Gregorčičevo po (verjetni) zmagi na volitvah se je očitno sprijaznil tudi Janez Janša. Vsaj tako kažejo neuradni namigi, ki so pricurljali s sicer nepredušno zaprtega sestanka s Pahorjem. Da je nekaj na govoricah o dogovoru, je včeraj nakazal tudi premier, ko je precej eksplicitno povedal, kdo ga bo najverjetneje nasledil za krmilom vladne barke.

In kaj bi pravzaprav opozicijski lider (poleg drugačnega sloga vladanja) prinesel v vladno palačo? Spomnimo se dveh reform, ki se jih je lotila njegova vlada; ideja o enotni davčni stopnji je padla takoj, ko so Dušan Semolič in drugi sindikalisti nekoliko povzdignili glas in izgovorili besedo "nepravično". Dohodninska reforma je potem razbremenila najrevnejše (nekoliko) in najpremožnejše (občutno). Po žepu pa je kljub drugačnim zagotovilom udarila tiste v sredini, predvsem mlade in izobražene z nekoliko nadpovprečnimi dohodki. Zdi se torej, da se kljub drugačni barvi trenutne oblasti nekatere stvari niso spremenile. No, ja, je pa Janševa vlada leta 2006 sprejela resolucijo s 35 projekti, med katerimi je največ zanimanja javnosti požel umetni otok pri Izoli, ki naj bi bil narejen do leta 2020. Že letos pa bi moral zaživeti zabaviščni park Megalaxia pri Ptuju.

Zabaviščnega parka danes kajpak nimamo, imamo pa vladni semafor in retorične akrobacije predsednika vlade. Tako je pred desetimi dnevi umirjeno trdil, da se nam "obeta mirnejše morje" in da "ni nobenih razlogov, da bi videli več lukenj v barki, kot jih je". Včeraj pa je bojevito govoril o "ekonomski vojni v svetu", "aktivnostih na vseh frontah" in "prebijanju obroča". Upajmo, da se je včeraj motil. Kajti glede na izkušnje ni videti, da bi bodisi on bodisi kakšen drug že preizkušeni "kapitan" v takih razmerah lahko zagotovil umirjeno in nadzorovano plovbo.