Izjemi sta odločitvi najprej pred dobrim desetletjem o 20-odstotnem in pred dvema letoma zaradi krize še simbolnem znižanju plač za en razred. V svoji relativno kratki zgodovini so se poslanci morali odpovedati še enemu relativno velikemu privilegiju, to je možnosti za upokojitev s samo 20 leti delovne dobe za polno pokojnino. Ta privilegij, ki so si ga uzakonili pred koncem mandata leta 1992, je lahko izkoristilo le nekaj poslancev republiške skupščine, med njimi tudi nekaj uglednih in znanih imen. Za njihove kolege, izvoljene na volitvah v državni zbor istega leta jeseni, ta privilegij ni več veljal, ker ga je ustavno sodišče zaradi prevelike neenakosti z navadnimi državljani odpravilo. Koliko so te pokojnine dodatno stale državno oziroma pokojninsko blagajno, je težko izračunati, zagotovo pa ta danes ni prazna samo zaradi teh nekaj poslanskih predčasnih upokojitev.

Enako najbrž tudi predvčerajšnja odprava drugega poslanskega privilegija, to je, da so lahko združevali svoje delo s tudi plačanim županovanjem, državi ne bo prinesla kakšnega bistvenega neposrednega prihranka. Po približnem izračunu je 22 poslancev na mesec poleg cele poslanske plače dobilo še skupaj okoli 35.000 evrov (bruto) za županovanje "na račun svojega prostega časa in pogosto tudi na račun svojega zdravja", kot je svoj glas proti ukinitvi sedenja na dveh stolčkih hkrati prizadeto utemeljeval poslanec ljudske stranke in župan Dupleka Janez Ribič. V enem poslanskem mandatu - v preteklosti se je večkrat dogajalo, da so poslanci župani poslansko plačo vlekli še eno leto po mandatu, češ da ne dobijo službe, a so veselo županovali v svojih občinah - so občine, ne država, prihranile približno 1,7 milijona evrov, ker so bili njihovi župani poslanci in zato so jim iz občinskih blagajn izplačevali zgolj polovico županske plače.

A tudi to je bolj videz kot ne, kajti veliko večino občin mora financirati država, drugače ne bi preživele. Toda hujše od tega je, da je država zaradi te dvojnosti drugje plačevala višji račun. V opozicijskih SDS in SLS trdijo, da je bilo ravno nasprotno in da bo država šele zdaj oziroma ob naslednjih parlamentarnih volitvah, ko županov ne bo več v parlamentu, plačevala visoko ceno. Toda za te trditve niso navedli nobenega oprijemljivega dokaza. A če bi opravili pošteno analizo koristi od milijard evrov državnega denarja, bi lahko zelo hitro odkrili, da je bil marsikateri račun, ki ga je posredno ali neposredno plačevala država, tako zasoljen predvsem zaradi zlepljenosti lokalnih in državnih funkcionarjev. Tako smo, na primer, avtoceste preplačali tudi zato, ker so zraven njih zaradi izsiljevanj županov gradili še marsikaj, kar z avtocesto ni imelo nobene zveze. Takih domnevno razvojnih "črpanj" državnega denarja, s katerimi so bili zadovoljeni volilni apetiti županov, je še veliko. Skratka dokazov, da hkratno sedenje na dveh stolčkih (v tem trenutku) koristi zgolj desetini slovenskih občin in njihovim županom (posredno tudi strankam, ki jim pripadajo), ker so ti za razliko od drugih "pri koritu", je kar nekaj.

Ločitev županske in poslanske funkcije ima še niz drugih razsežnosti. A zdi se, da je najpomembnejše sporočilo predvčerajšnjega glasovanja v parlamentu to, da je pri nas vendarle mogoče nekaj sistemskega spremeniti in da se politična elita zmore odreči kakšnemu od neupravičenih privilegijev. Toda ena lastovka, pravijo, še ne prinese pomladi.