V ključnem delu sezone se je Barce lotil z agresivno obrambo na robu prekrška, v napadu pa s čim manj dotiki prenesti žogo v nasprotnikov kazenski prostor. Najprej je prejšnjo soboto presenetil s Pepejem v zvezni vrsti, nekaj dni kasneje še z igro brez klasičnega napadalca. Barcelona se ni izneverila svoji tradiciji, a njena posest žoge je bila povsem neproduktivna, saj je zabila zgolj en gol v več kot 210 minutah igre in še tega iz enajstmetrovke. Taktična nemoč utrujene Barce je bila očitna, težko pa se bo kaj spremenilo, saj zaradi ozkega kadra na klopi nima niti enega igralca, ki bi lahko na kakršen koli način spremenil ritem tekme. Če se je Guardiola prejšnjo sredo zgolj nemočno spraševal, koga naj pošlje v igro, je Mourinho osvojil pokalno lovoriko, ne da bi se dotaknil atomskega orožja v obliki Kakaja, Higuaina in Benzemaja.
Kritiki so Mourinhu hitro napovedali, da njegove "obrambne" taktike pri Realu ne bodo dolgo gledali. Pri tem so spregledali, da je Real v ligi prvakov skupaj z Barcelono ekipa z največ zadetki (obe po 24) ter ekipa z največ streli v okvir vrat (82). Še bolj izstopa podatek, da imajo Madridčani na dosedanjih tekmah v ligi prvakov večjo povprečno posest žoge kot Katalonci (62% - 61%). Dejstvo je, da je Mourinho v boju z Barco izbral neprivlačno taktiko, ki ni po okusu nogometnih romantikov, a če je pri tem uspešen, to ni njegova slabost, ampak edinstvena prednost.