No, o Pandurju se je res pisalo in govorilo, tudi kritično, kar pa je navsezadnje razumljivo: ko ga je mariborski župan Franc Kangler pred dobrim letom predstavil kot glavnega vsebinskega ideologa bodoče kulturne prestolnice, je marsikdo v dvomu zastrigel z ušesi, saj spomin izpred petnajstih let, ko je Pandur v slogu nerazumljenega umetnika, zatiranega s strani »provincialnega okolja«, teatralno zapustil mariborsko gledališče, za seboj pa pustil finančno opustošenje, še ni povsem zamrl. In ko se je v nekem trenutku Pandur nato znašel v položaju, ko je bil hkrati predsednik programskega sveta in vodja enega glavnih programskih sklopov EPK, ob tem pa tudi producent, ki je za svoje projekte prejemal denar, ter za nameček še posebni honorarni svetovalec občine za kulturni razvoj mesta, bi bilo najbrž presenetljivo, če se ta zapletena razmerja vsaj komu ne bi zazdela tudi malček neprimerna.

Kakšne pa bodo posledice Pandurjevega odstopa? Za Pandurja nemara niti ne neprijetne. Precej upravičeno lahko domnevamo, da se za odhod – seveda z obvezno avreolo žrtve – niti ni odločil zaradi prizadetosti ob zlonamernih pisarijah ali zadovoljstva nad že doseženim, temveč na podlagi treznega ovrednotenja razmer. Iz vodstvene strukture EPK se je umaknil še pravi čas, da se izogne zaostrenemu razčiščevanju morebitnega konflikta interesov: programski svet namreč potrjuje dobitnike in višino programskih sredstev, njegovo gledališko podjetje pa je bilo – in verjetno tudi še bo – eden večjih prejemnikov. V tej luči je zanj vsekakor udobneje, če se, kot je napovedal, v okviru EPK posveti ustvarjalnemu – in, jasno, primerno plačanemu – delu. Nič manj pomemben jeziček na tehtnici njegove odločitve pa je bilo zagotovo spoznanje, da ga je župan Kangler – pač v obupnem poskusu, da bi v zavoženih kulturniških infrastrukturnih zgodbah rešil, kar se sploh še rešiti da – dokončno pustil na cedilu v zvezi z razvpitim Maksom: ambiciozna novogradnja, ki se vse bolj zapleta v pravne in finančne zanke, je na deklarativni ravni prehodila dolgo pot od »Pandurjevega gledališča«, ki naj bi ga imel sloviti režiser na voljo za svoje podvige, prek Centra uprizoritvenih umetnosti, ki naj bi ga Pandur zgolj vodil, pa Mariborskega kulturnega središča, katerega ustroj je bil že bolj meglen, do sedanje nadomestne lokacije za novo Umetnostno galerijo Maribor, na kateri naj bi torej po zadnjih zamislih namesto dveh gledaliških dvoran zatočišče našla predvsem likovna umetnost. Oh, in ne pozabimo, tamkajšnja večnamenska dvorana bo po besedah Franca Kanglerja kot nalašč za – poroke.

Bolj neprijeten pa je, vsaj na simbolni ravni, Pandurjev odstop za mariborskega župana. Kangler je vsaj v zvezi z EPK sicer sila živahen improvizator (ideje o tem, kaj in kako se bo gradilo, vleče iz rokava skoraj hitreje, kot smo mu sposobni slediti novinarji, da o ministrstvu ne govorimo), toda ni mogoče spregledati, da mu konji, na katere je stavil, bežijo drug za drugim. Pred časom je z mesta vršilca dolžnosti generalnega direktorja zavoda Maribor 2012 odstopil Vladimir Rukavina, ki ga je tja postavil prav Kangler in ga na tem položaju tudi ves čas neomajno podpiral – kljub nekaterim pomislekom o navzkrižju interesov, ki so leteli na Rukavino zaradi tega, ker je bil hkrati direktor Narodnega doma, še enega potencialnega producenta prestolniških kulturnih vsebin. Po glavnem »Kanglerjevem« menedžerju (tudi ta je po lastnih besedah odšel zaradi »kuhinj in zarot«) je torej zdaj zavod zapustil še osnovni vsebinski snovalec »zgodbe« EPK, v kratkem pa se utegne zgoditi, da bo Maribor 2012 zapustila še poslovna direktorica Helena Hvalec, prav tako županovega zaupanja vreden kader, ki jo sumijo nevestnega dela in sumljivega deljenja denarja. Skratka, vse bolj očitno postaja, da projekt evropske kulturne prestolnice Kanglerju v vseh pogledih polzi iz rok.

Morda bo novo stanje še najbolj prav prišlo programskemu direktorju Mitji Čandru in njegovim sodelavcem. Če sem pred meseci na tem mestu zapisal, da se je Čander s svojo (takrat še povsem svežo) programsko ekipo znašel v bazenu lokalnih in »partnerskih« interesov, med katerimi bo moral še najti primerno smer, se zdi, da bi mu utegnila »prečiščena« situacija po odhodu »Kanglerjevih kadrov« vsaj v nekaterih pogledih vendarle ponuditi nekaj več manevrskega prostora. Kljub denarnim zagatam, a to je že druga zgodba.