Če nam je sodobna tehnologija v kombinaciji s pravili in institucijami, ki so dolžne skrbeti za dostop do informacij javnega značaja, olajšala nadzor nad nosilci moči, nam ga ti - ne glede na njihovo barvo - še vedno skušajo otežiti. Prav neposrečen Križaničev poskus z omejitvijo dostopa do delniških knjig je razkril, da oblastniki pri svoji večni težnji po takšni ali drugačni obliki "kontrolirane" demokracije ne izbirajo načinov in utemeljitev, v katere "pakirajo" svoje predloge. Konkretno: finančno ministrstvo je predlog o zaprtju knjig utemeljilo s "ščitenjem interesa posameznikov do zasebnosti in njihove lastnine" in preprečitvijo "nepotrebnega razkrivanja podatkov". K temu je - kot takemu predlogu pritiče - dodalo še ščepec evropskih direktiv, natančneje tiste o preglednosti informacij pri izdajateljih. Že njeno površno branje razkrije, da ta v ničemer ne predpisuje nacionalnih odločitev glede delniških knjig. Na trhlih nogah je tudi argument glede pravice delničarjev do zasebnosti. Poleg tega, da v Sloveniji poznamo zaprte delniške družbe, tiha družbeništva in fiduciarne račune, za katere se lahko skrijejo vlagatelji, omenjeni argument trči v pravico potencialnih investitorjev, ki jih pred nakupom delnic bržkone zanima, ali je podjetje prek "parkirišč" lastniško že "zaklenjeno". Tudi bojazen pred nepotrebnim razkrivanjem podatkov je v državi, kjer so bili največji poslovni sistemi kljub javnim delniškim knjigam privatizirani nepregledno, očitno odveč. Pravo vprašanje torej ni (le), koga so na ministrstvu, ki se je pod Križaničem že izkazalo s predlaganjem zakonov, (ne)naključno pisanih povsem na kožo nekaterim gradbenim in kapitalskim mogotcem, z zaprtjem delniških knjig, želeli res "zaščititi". Očitno velike kapitalske ribe, ki raje plavajo v kalnem, in KDD, naravnega monopolista v zasebni lasti, ki bi po svoji tarifi izbranim prodajal podatke iz delniških knjig. Kar bi nas moralo najbolj skrbeti, je, zakaj na ministrstvu ni "varovalk", ki bi tovrstne predloge ustavile, še preden ugledajo luči javnosti? Gre res bolj za neživljenjskost uradnikov kot za klasičen primer "ugrabitve" zakonodajnega procesa v imenu takšnih in drugačnih interesov od zunaj? Saj res, se kdaj sploh vprašamo, kdo nam dejansko piše zakone, ki urejajo naša življenja? Kaj dejansko vemo o ostalih poslih in strankah zunanjih svetovalcev in članov "delovnih skupin", teh nevidnih pripravljalcev osnutkov, ki jih resorji z žigom ministra pošiljajo v običajno polprazen državni zbor? Zakaj je v slovenskih zakonih toliko "lukenj", ki jih s svetovanjem pogosto izkoriščajo kar njihovi soavtorji, in zakaj se sprejemajo po hitrih postopkih? Četudi se nam ob "aferaštvu" in vseh mogočih registrih dozdeva, da živimo v (pre)transparentni družbi, to še zdaleč ni tako. Zatakne se že pri osnovah: delavci propadlih gradbincev, ki niso člani sindikatov, tarnajo o težavah, ki jih imajo pri preverjanju, ali jim je delodajalec plačeval prispevke. Že v kratkem bi lahko bilo na dnevnem redu zaprtje zemljiške knjige, ki je ena temeljnih varovalk pred špekulantskimi posli na nepremičninskem trgu. Državni organi, ki jih vodijo tisti, o katerih premoženju in njegovem izvoru največkrat ne vemo nič, z državljani komunicirajo skoraj izključno le prek strogo uradnih in pogosto skopih pisnih odgovorov. Državno pomoč očitno lahko dobijo tudi podjetja, katerih lastniki so skriti v davčnih oazah. Državna podjetja pa se nadzoru računskega sodišča z lahkoto izognejo tako, da posle vodijo prek hčerinskih družb. Ne gre se torej slepiti, da težnja k manjši transparentnosti ni vgrajena že v sam sistem. To se zdi nelogično. Njegovi nosilci znajo namreč prav v imenu transparentnosti politične nasprotnike pozvati k razkritju zaupnih magnetogramov ali celo k dajanju krvi.