Prauprizoritev v režiji Zvoneta Šedlbauerja (1974) v "starem Gleju" na Poljanah utrdi kultni status "neoficialnega" EG Glej, ki je tedaj člen konceptualne in estetske opozicije Drami SNG. Kako pa se nekdanja alternativa znajde v vlogi otvoritvene predstave novega Malega odra v novogoriški instituciji 37 let pozneje?

Sadeži črpajo svojo sodobnost iz izogibanja stabilnim dramskim osebam in dialogom. Pospešenost, ki se navidez ne ukvarja z narativnim in se zdi pisana na kožo sodobnim generacijam brzenja, dosega "artikulacijo bivanja in dogajanja" skozi jezik. Sredi premen, ki jih normira jezik, liki skoraj mehansko prehajajo od enega do drugega prizora, teme, klišeja, brezrezervno in scela. Dramaturški model preskoči misel na družbeno strukturo in izvaja premočrtno ironično igro "v gozdu jezika", ki zanosno kaže z omejitvami (limitami) prepredenemu kontekstu, da se lahko vsak navzame katere koli vloge. Nepredušna smešnost transformacij odstopi od poučnih, poetičnih ali pritrjujočih globin, ne problematizira, liki si segajo v besedo v naoljenem komplotu razposajenih drobcev, rezov med njimi ni, psihologija je v oklepaju, enoznačno kritično stališče prav tako.

Sveža postavitev postavi na oder štiri eksaltirane igralske prezence v razgradljivih delavskih kostumih (Ana Facchini, Kristijan Guček, Arna Hadžialjević, Peter Harl), scenski prostor Jasne Vastl pa zasede (pretežno nerabljeno) preobilje telovadnih ripstolov in praktikablov, kot nekakšen simptom samega sebe, ki mota "manj je več" ne čuti. Spektakel poganja vrsta grimas, zafrkantskih fint, nadrealističnih konstrukcij, med drugim so tu bodri gradbinci, načrtovalci "prima horizontov"; tu je Žakelj za moko, ki govori francosko; spregovori tudi otroško gladka zadnja plat, naposled pa Dajavca obsede hudič, konstelacija drvi vse do španskega jezikovnega registra in nazaj (časovna usklajenost z vzori z zahoda ni naključna, prve epizode Montyja Pythona so posnete leta 1969, Izganjalec hudiča leta 1973). Pristop ne oponaša asketskega časa, ki ga ni več, kljub vsemu pa potreba po zapolnjenju vsega z vsem pušča vtis vakuuma, kakor da se od leta 1974 v kontekstu uprizarjanja ne bi premaknilo prav nič. Sadeži 2011 dopisujejo komični material (svetovalka za jezik Alida Bevk odigra tudi vlogo sekundarnega dramaturga), akterji tudi po individualnih smrtih nadaljujejo svoja vandranja po odru nove dvorane, ki (paradoksalno) ne seva goste intimnosti "malega odra".

Toda s poanto teh duhovitosti in njihove gledališke učinkovitosti je križ. Ob dilemi, koga želi predstava doseči, se zdi odgovor precej očiten, nujno je pritegniti mlajšo publiko, a ponujeni tip humorja najbolj koketira s tistim delom publike, ki v "lakoti po umetnosti" ne prepozna posebne vrednote. V odnosu do besedila postavitev preprosto pogreša odmik, o katerem spekulirata kar dva prispevka v gledališkem listu, ki se očitno zavedata težavnosti linearnega prenosa Grenkih sadežev pravice na oder v bolj zračnem družbenem kontekstu. Z režijskega stališča se Andrej Jus tudi s to predstavo ne pusti ujeti v kalup, kar se zdi dobro. Vendar pa to ne pove, kako v svetu svobode artikulirati svobodo jezika kot novo vrednoto. Kakor da duhovni profil sveta izčrpavajo vselej iste družbene energije in kot da družbena nesvoboda ni danes zelo druge vrste. O tem predstava ne pove ničesar.