Prijahata vsak s svoje strani hriba, oddaljena sta pol ure vožnje s kolesom, oba sta bila rojena leta 1979. In med seboj sta se izjemno spoštovala, saj šla navijat drug za drugega, če sta le imela možnost. Čeprav gre za slovo šampionov, kakršnih ni imel ves slovenski smučarski šport, doživljata podcenjujoč odnos lastne smučarske organizacije.

V smučarski palači v Podutiku so poslovno in športno uspešni nordijci očitno drugorazredni športniki v primerjavi z bankrotiranimi alpinci. Potem ko je predsednik Smučarske zveze Slovenije Tomaž Lovše v ponedeljek vseskozi paradiral ob lepotici Tine Maze na predstavitvi slovenski javnosti v Ljubljani po sijajni sezoni, se je včeraj v Podutiku prikazal šele takrat, ko četrti sodnik v nogometu dvigne tablo, s katero označi, za koliko minut je podaljšan prvi polčas. To je le tipičen primer ignorance do pete smučarske tekačice v 30-letni zgodovini svetovnega pokala, saj tudi ob njenem slovesu v Falunu ni bilo niti enega predstavnika SZS, čeprav na žuljih njenih uspehov zelo dobro in lagodno živi kopica funkcionarjev, uslužbencev in športnikov iz vseh panog smučarske družine.

Še bolj ponižujoč je odnos do Primoža Peterke, dvakratnega dobitnika velikega kristalnega globusa, saj tudi na njegovi izjemno obiskani tiskovni konferenci v Planici, kjer je uradno oznanil konec kariere, ni bilo niti enega funkcionarja SZS. V zadnji vrsti sta sedela le Primož Ulaga, ki je na lastno pest poskrbel, da je Peterka pod vodstvom trenerja Bineta Norčiča dobil še eno priložnost za trening, vendar se ni izteklo v rezultatski uspeh, ker je bilo iz vrst ljudi, ki odločajo o zasedbah za mednarodna tekmovanja, veliko metanja polen pod noge.

Odnos sedanjega vodstva SZS, kjer je kopica popolnih športnih analfabetov, do športnikov in trenerjev je katastrofalen. Čeprav vse discipline razen alpskih niso presegle stroškov porabe, trenerjem in spremljevalcem krepko zamujajo plače, športniki pa so dobili le drobiž v primerjavi s tistim, kar imajo zapisano v pogodbah. Dolgovi letijo v nebo in direktorja Vojsk ter Kopač nestrpno čakata na nakazila denarja iz državnih blagajn, ki je sicer namenjen za novo sezono 2011/12, da bodo pokrili največje dolgove za nazaj. Bistvo sicer ni v denarju, kar je bilo vseskozi vodilo tudi Majdičeve. Pomemben je odnos, spoštovanje, pristop... Eni to imajo, drugi pač ne. Naj se vendar vsaj ljudje, ki vodijo šport, tega (samo)zavedo.