Odgovor, ki ga v večini primerov itak sestavijo njihove službe za stike z javnostmi, bi jim vzel največ pet minut njihovega dragocenega časa.

Vprašanje se je glasilo: "Ali ste za ali proti predvideni gradnji drugega bloka krške jedrske elektrarne?"

Preprosto, mar ne? Je tudi povsem neaktualno vprašanje. Pobuda, da bi v Krškem zgradili nov jedrski reaktor, ki bi nadomestil obstoječega, je stara pet let, formuliral jo je gospodarski minister prejšnje vlade, družba Gen energija je vlogo za izdajo energetskega dovoljenja oddala šele oktobra lani, odgovora še niso prejeli in ga najbrž tudi ne bodo dobili, dokler ne bo potrjen nov nacionalni energetski program in dokler ne bo, pravijo poznavalci, znana dokončna odločitev o gradnji šestega bloka šoštanjske termoelekrarne. Fukušimska kataklizma bo odločanje o tej vlogi prej zavlekla, pospešila nikakor ne, ne glede na to, da je aktualna gospodarska ministrica še pred pol leta zagotavljala, da bodo pospešili odločanje o gradnji.

Resnici na ljubo nas je bolj kot to, kaj bo vprašana deseterica (sedem politikov, dva akademika in cerkveni dostojanstvenik) odgovorila na zastavljeno vprašanje, zanimalo, kako bodo odgovorili - neposredno, z da ali ne, ali z izmikanjem. V tednu, ki so ga zaznamovala zaskrbljujoča poročila iz Fukušime in ko ni treba ugibati, kako bi na isto vprašanje odgovorila javnomnenjska večina, smo torej preverjali, ali si vprašani upajo, drznejo podati svoje mnenje o tako kočljivi zadevi, kot je gradnja novega jedrskega reaktorja, ali pa bodo okolišili in taktizirali. Da bi prebrali njihove odgovore, je treba obrniti časopisni list, a ti si zaslužijo tudi nekaj opazk.

Predsednik vodilne vladne stranke in vlade nas je in ni presenetil, saj je odgovoril v svojem stilu: on je zagovornik jedrske energije in bi se odločil za gradnjo drugega bloka, če in ko... Če bi domnevali, da tak njegov odgovor dopušča analitični pristop, bi lahko iz njega smelo izpeljali logični sklep, da je premier nenaklonjen gradnji šestega bloka Termoelektarne Šoštanj. Žal je bolj na mestu opozorilo dr. Bogomirja Kovača, da je ta vlada politično nelegitimna: beseda predsednika vlade, katere uspešnost prepoznava okoli 15-odstoten delež volilnega telesa, za premislek o jedrski prihodnosti Slovenije ni več odločilna. Presenetil nas je najverjetnejši Pahorjev naslednik: šef opozicije, katerega minister je njega dni proklamiral drugi blok in ki bo nekoč moral (so)odločati o prihodnosti nuklearke, nam je preko strankine tiskovne predstavnice svetoval, naj si za odgovor na zastavljeno vprašanje najdemo bolj kompetentne ljudi od njega. Kritično preverjanje lastnih sposobnosti in samoomejevanje je všečna lastnost, a ker razprave o nuklearki niso od včeraj (v Sloveniji so žive že 25 let) in ker uporaba jedrske energije za proizvodnjo elektrike ni danes nič bolj (ne)varna, kot je bila pred 11. marcem, smemo od politika, ki mora kot skrbnik javnega interesa delovati predvsem kot odločevalec, pričakovati, da ima mnenje o energetski prihodnosti države. In njegovo mnenje vedno šteje, naj si to želi ali ne, seveda toliko, kolikor ima pristašev med volilnimi upravičenci.

Če lahko razumemo, zakaj politiki kolebajo, kadar jih nadlegujejo s "tržno" delikatnimi vprašanji, ni mogoče razumeti, zakaj se opredeljevanju o delikatnih družbenih vprašanjih izogibajo drugi "stebri družbe". Ali pač - zato, ker se jim zdi, da podajanje mnenj ni zmeraj oportuno, če zaradi drugega ne pa zato, ker se bojijo, da bi z njimi lahko ogrozili svojo "stebrno" funkcijo.

Brez pripravljenosti za oblikovanje mnenj in stališč, njihovega podajanja, soočanja z mnenji in stališči drugih in nato argumentiranega zagovarjanja sprejetih odločitev, tudi za ceno, da bo tisti, ki bo preglasovan, izločen iz odločevalskega procesa, ni mogoče uspešno upravljati javnega življenja. Če te pripravljenosti in sposobnosti odločevalci nimajo, je družba ohromljena. V slovenskem primeru se ta paraliziranost kaže tudi v prizadevanjih, da bi odgovornost za sprejemanje odločitev z referendumi prenesli na brezimno skupnost.

Spraševanje, kaj si kdo od mnenjskih voditeljev misli o predvideni gradnji drugega bloka NEK, je torej bilo zgolj svojstven "varnostni test", ki naj preveri sposobnost sprejemanja odločitev o slovenski prihodnosti. Rezultati so znani in zaskrbljujoči, saj teh odločitev vrhuški v prihodnjih dneh sploh ne bo treba sprejemati o NEK, ampak o razvpitem paktu za evro. Če bi torej namesto o drugem bloku iste ljudi spraševali, ali naj Slovenija podpre pakt za evro ali ne, bi dobili iste okolišave in sprenevedave odgovore (pravzaprav smo jih v sredo, ko se je sešla vladna koalicija in so se začeli oglašati v opoziciji, tudi že dobili). Razlika je le v tem, da z odgovorom na to zares aktualno vprašanje država, ki je s ponedeljkovo odločitvijo o referendumu končala in najbrž tudi pokončala pokojninsko reformo, ne more odlašati; rok za jasen odgovor se ji namreč izteče že spomladi. Namesto floskul o vlakih, radarjih, razvojnih konferencah, dogovarjanju, spodbujanju konkurenčnosti in zaposlovanja, ki skušajo prikriti odsotnost odgovora na bistveno vprašanje, ali se predvideno drastično omejevanje pravic in sredstev državi razvojno splača ali pa imamo kakšen boljši razvojni načrt, bi pričakovali jasen odgovor. Varnostni test kaže, da ga čakamo zaman.