Če bi bil zu Guttenberg slovenski obrambni minister, bi se stvari odvijale drugače. Najprej bi razglasil, da je žrtev zarote, ki so jo ob podpori medijev organizirali njegovi nasprotniki, da bi ga politično likvidirali. Zaradi moralne in materialne škode bi vložil več tožb. Če bi univerza ob nepričakovanem izbruhu akademskega poguma sprožila postopek za odvzem doktorata, bi zahteval, da se pregledajo vsi doktorati za štirideset let nazaj - ali pa bi se tega lotil kar sam. Razprava bi se od njegove odgovornosti prenesla na odgovornost njegovih kritikov in še preden bi prišlo do sodnih obravnav, bi zmagal na volitvah in postal predsednik vlade. Če bi se sodišče po dolgotrajnem mencanju, ali naj postopek zavlačuje, dokler ne bo zastaral, ali pa ga zaradi svojega usihajočega ugleda vendarle začne, odločilo za drugo varianto, bi priče zanikale, kar so govorile v prejšnjih fazah postopka, izvedenec sodišča, ugleden profesor in član komisije za doktorate, pa bi ugotovil, da je predsednik vlade drugi dve tretjini doktorata ustrezno opremil s citati, nekateri stavki pa so celo njegov lastni intelektualni donesek, tako da je mogoče trditi, da doktorat v svoji celovitosti ustreza kriterijem izvirnega dela.

Sodišče bi nato ugotovilo, da niso bili predloženi dokazi o tem, da je predsednik namenoma zagrešil plagiat, in da je mogoče sprejeti njegovo trditev, da je šlo za nehoteno tehnično napako pri kopiranju. Izreklo bi kazni zaradi obrekovanja, univerza bi ustavila postopek odvzema doktorata, predsednik vlade pa bi velikodušno odstopil od preostalih tožb, če bi se mu toženci javno opravičili.

Če menite, da se bom po tem zamišljenem scenariju lotil Janeza Janše, se motite; primernih kandidatov namreč ne manjka.

Na primer Samo Fakin. Leta 2001 smo na ministrstvu za zdravje razkrili dejstvo, da so zdravniki celjske bolnišnice po navodilih njenega direktorja Fakina zavodu za zdravstveno zavarovanje dvojno zaračunavali zdravilo eritropoetin in ga tako oškodovali za dobrih 300.000 evrov. Fakina je svet zavoda odstavil, on pa je tožil celjsko bolnišnico. Eden od njegovih argumentov je bil, da svet ni imel podlage za razrešitev, saj zaradi eritropoetina ni bila oškodovana bolnišnica, temveč ZZZS. No, sodišče je presodilo, da odstavitev ni bila nezakonita.

Fakina je okrožno državno tožilstvo v Celju šele tri leta kasneje, leta 2005, obtožilo kaznivega dejanja goljufije. Postopek pa ni in ni stekel in prepričan sem bil, da gre za namensko zavlačevanje, ki naj privede do zastaranja. Pravi šok me je šele čakal: leta 2007 me je odhajajoči direktor ZZZS Borut Miklavčič prosil, naj podprem kandidata za njegovega naslednika - Sama Fakina! "Ta človek je vendar okradel tvojo ustanovo," sem mu rekel, "in jaz sem bil tisti, ki je to razkril!" Nisem verjel, da se lahko zgodi, vendar se je: Fakin je z blagoslovom vseh organov zavoda in poslancev v parlamentu postal direktor ZZZS, čeprav je v istem času zoper njega potekal postopek, da je to ustanovo ogoljufal.

Čez nekaj mesecev se je pričela obravnava, ki se je zelo hitro končala z umikom obtožnice. Nekatere priče se niso več spominjale, da bi jim Fakin dajal navodila o predpisovanju eritropoetina, edino in najbolj obremenilno pričo tožilstva pa je tožilec sam ocenil kot neverodostojno zaradi spreminjanja izjav, čeprav je na sodišču ponovno potrdila, da je Fakina večkrat opozorila na nezakonito dvojno zaračunavanje. Tožilec se je za umik obtožnice odločil tudi zaradi pričanja Dorijana Marušiča, zelo aktivnega člana moje ekipe, ki je razkrila dvojno zaračunavanje eritropoetina, ki je na obravnavi povedal, da je šlo v primeru predpisovanja eritropoetina za sistemsko napako in da so ga zato po slovenskih bolnišnicah predpisovali vsak po svoje. Kmalu po tistem je Marušič postal Fakinov svetovalec na ZZZS.

Dvojno zaračunavanje eritropoetina je ves ta čas ostajalo dejstvo, ki ga nihče ni poskušal ovreči, in Fakin se lahko pohvali, da je kot direktor ZZZS izterjal povračilo denarja, ki ga je celjska bolnišnica nezakonito pridobila v času, ko je bil njen direktor.

Kot direktor ZZZS se Fakin ni izkazal. Ne poznam niti ene ključne osebe v slovenskem zdravstvu, ki o njegovem delu ne bi imela slabega mnenja. Naj zadostuje anekdota, da sem doživel, da me je Borut Miklavčič, takrat minister za zdravje, še enkrat prosil za pomoč, tokrat v obratni smeri - pri poskusu Fakinovega odstavljanja, saj ga je prepoznal kot povsem nesposobnega. Tudi drugič mu nisem ustregel.

Zu Gutenberg ni čakal, da bi o njegovi krivdi odločalo sodišče. Morda bi tudi v Nemčiji dober advokat dosegel razsodbo, da v ministrovem ravnanju ni zaznati naklepa in da njegova pozabljivost pri navajanju avtorjev ne zadošča za odvzem doktorata. Vendar univerza zaradi tega ne bi preklicala svoje odločitve in javnost ter strokovni in politični krogi bi še vedno menili, da zaradi svoje napake ne more biti več minister - vsaj dokler se z ustreznim delom ne rehabilitira.

To je bistvo razlike med stanjem duha v Nemčiji in Sloveniji. Danes je Fakin ob podpori ministra za zdravje Dorijana Marušiča že domala potrjen za drugi mandat. To ni tragično samo zato, ker bi ZZZS krvavo potreboval sposobnega direktorja. Tragično je predvsem zato, ker razkriva stanje duha, ki vlada med nosilci oblasti. Tragično je tudi zato, ker se temu stanju duha prilagaja vse večje število državljanov.