Projekt s pozornost zbujajočim naslovom pa ne obdeluje teh vlog, prej bi rekli, da zunanjo režiserjevo ali čigavo drugo projekcijo igralke vpleta v samo uprizarjanje procesa gledališkega oziroma igralskega dela. In vanj vključi gledalca tako, da ga s samo postavitvijo povabi, da prisostvuje nastajanju oziroma fazam takšnega dela.
Avtorica-igralka (članica igralskega ansambla SMG), ki je poskrbela za besedilo, režijo, scenografijo, kostumografijo in torej tudi izvedbo, je na oder Stare pošte postavila predstavo, ki v podajanju procesa pravzaprav nujno prehaja med oblikami (ne)uprizorjenih delov, giblje se v prostoru igre in neigre. Projekt (pri njem je kot dramaturg sodeloval Tomaž Toporišič) snuje uprizoritev o slovenski igralki s prve polovice dvajsetega stoletja, Matildalini, ki je predstavljena kot ustvarjalka v odkrivanju lastnega bistva, gledališka vizionarka, ki se je naposled oddaljila od razumsko usmerjenega Zahoda. Nepoznana igralka je seveda izmišljena za namene projekta in prikaz različnih (igralskih) prvin. V celoto je tako vpleten "dokumentarni" material - na fotografijah (Primož Lukežič) oziroma video posnetkih (Dafne Jemeršić) zagledamo avtorico -, same priprave, ki jim kostumografsko in drugačno (izkušenjsko) oporo ponudi gledališki in (osebni) igralski "fundus", pa obsegajo tudi songe (za glasbo je poskrbel duo Silence). Med temi se znajde kakšen, ki ni namenjen bodoči uprizoritvi, med vajami pa se prepletejo različna občutja in vedenja (denimo dvom ali slabovoljni izpadi).
Svet igralke, samega poklica je osvetljen z vpeljavo nasprotja: igralki M se pridruži On, neigralec (Mario Sambolec). Na oder stopi tudi garderoberka (Slavica Janošević), medtem ko je režiser, v poskusu zajetja štirih režijskih tipov razdeljen na štiri glasove, prisoten le slišno (ali pa, v primeru nemega glasu, še to ne). Tako je razprtih več vidikov procesa, igralsko iskanje, režijske intervencije, vloga v predstavah nevidnih sodelavcev, skozi neigralca pa tudi zunanji, v določenem obsegu stereotipni, v pristopu pa nezaznamovani pogled na igralstvo.
Maruša Geymayer - Oblak ohranja avtorstvo tudi v vlogi M, a ga cepi z vključitvijo režiserja, ki se mestoma neprizanesljivo odzove na njeno delo. Sicer pa na odrskem prostoru - pravzaprav je to večprostorje vadbenega okolja, garderobne zasebnosti, ne manjka niti koš za Njega, v resnici športnika in trenerja - izvaja igralsko različno obarvane prizore. Pri prehajanju med prikazi vlog - tudi lastne, kajti v določeni meri se tudi sama uprizarja - ji vidno pomagajo kostumske spremembe, posamezna stanja poskuša najti z večvrstnimi načini osredotočanja in čustvenega posredovanja, pri čemer kaže tudi na težavnosti igralskega spopadanja z vlogo.
Projekt, ki podaja vpogled v igralski proces, torej upošteva različne elemente tega dela, z ustvarjeno zgodbo kot osnovo za posamezne pristope, z notranjostjo, v katero vstopa zunanjost. Vse to so nastavki, ki odražajo poskus širšega zajetja igralstva, a ki ostajajo na tej stopnji, brez večjih izostritev na ravni interpretacij, odnosov ali trkov v pogledih.
