Mazejeva je požela obilo pozornosti smučarskega sveta, kar si zaradi svojih dosežkov zasluži. Minula dva tedna sta bila po njeni zaslugi ena najuspešnejših v zgodovini slovenskega alpskega smučanja. A ob robu imenitnega uspeha ne gre brez negativnih vibracij, ki so premočne, da bi jih spregledali. Srebrna in bronasta kolajna ne smeta zamegliti realnega stanja, ki vlada v slovenskem alpskem smučanju.

Z novim vodstvom, ki je prišlo na čelo smučarske zveze pred to sezono, naj bi zavel nov veter, položaj panog pa naj bi se izboljševal in morda nekoč dosegel blaginjo. Toda zdi se, da gre pot v nasprotno smer. Proti točki, ko ne bodo imeli vsi vsega, ampak vsi nič ali eden vse, preostali pa nič. Finančne težave so očitne. Pred časom je smučarska zveza objavila, da je alpska panoga porabila za 366.000 evrov več sredstev, kot je bilo predvideno, pa je bila sezona še daleč pred koncem. Torej lahko po koncu te pričakujemo še večjo porabo. Posledica so varčevalni ukrepi. Tako bodo morali nekateri alpski smučarji in smučarke sami pokriti nekatere stroške, trenerjem so odpovedali pogodbe, varčevanje pa se je po načelu solidarnosti dotaknilo tudi drugih panog. Drži, da gospodarske razmere niso naklonjene športu, a je to slab izgovor, ko debata nanese na odgovornost za nastali položaj. V minulih dneh ni bilo mogoče najti junaka, ki bi dvignil roko in priznal večinski del odgovornosti za čezmerno porabo.

To zagotovo ne zvišuje ugleda zveze in funkcionarjev niti njihove kredibilnosti. Prav tako ga ne zvišuje podajanje drugačnih informacij in mnenj o istih vprašanjih s strani različnih smučarskih veljakov, kar ustvarja vtis, da vlada zmeda in da komunikacija ni na najvišji ravni. Pozitivnega učinka zagotovo nima niti prepad med Tino Maze in preostalimi slovenskimi tekmovalci oziroma tekmovalkami tako v medsebojnih odnosih kot tekmovalnih uspehih in tudi finančnih sredstvih. Enako velja za konflikt interesov, v katerem se je znašel predsednik alpskega odbora in zbora Jure Košir, in dejstvo, da Slovenija ni imela predstavnikov na ekipni tekmi in v superkombinaciji za moške na svetovnem prvenstvu…

Poraja se tudi vprašanje, kako bo slovensko smučanje unovčilo uspehe Tine Maze. Prav gotovo bodo možje iz poslovnega dela zveze lažje potrkali na vrata sponzorjev (če Črnjanka ne bo končala kariere, o čemer menda razmišlja), a po drugi strani Mazejeva svojega znanja ne prenaša na naslednice, ker trenira ločeno od njih. Torej v ločeni ekipi, ki pa ni povsem ločena. Ko je treba najti hotelsko sobo, priskrbeti prave rokavice in še marsikaj drugega, ekipa "aMaze" z veseljem živi v sožitju z zvezo, ko bi bilo dobro pomagati pri razširitvi znanja drugih tekmovalk, pa o simbiozi ni ne duha ne sluha. Pri tem bi veljalo postaviti jasna pravila: če je nekdo šel iz reprezentančne ekipe, naj zunaj nje ostane, kadar mu to godi, in tudi, ko mu ne.

Ko se je predsednik zveze Tomaž Lovše z Mazejevo dogovoril za 200.000 evrov, kolikor šampionka iz Črne na Koroškem dobi za delovanje svoje ekipe, bi morda lahko pomislil, da je dolgoročni učinek lahko tudi negativen, kajti pravila so s tem porušena, kar v prihodnje lahko vodi v še večjo finančno obremenitev za zvezo in neorgansko delovanje. Morda je vtis napačen, a navzven se zdi, da na podlagi uspehov Tine Maze nekdo izvaja snobizem, kar pa nima nobene zveze s športom. Če to drži, bi posledice lahko bile pogubne. Da le ne bi bil konec takšen, kot je bil pred leti v podjetju Peko.