Predsednik pravi, da so tega krivi izpadi posameznikov, ki se sem in tja zgodijo in vržejo slabo luč na ves parlament. Od profesorja sociologije bi pričakovali bolj vsebinsko in utemeljeno analizo dela parlamenta nasploh in še posebno v zadnjih dveh letih, ko državo (in skoraj ves svet) davi gospodarska kriza. Toda tudi Gantar se je v dvajsetih letih, kolikor kroži v vrhu slovenske politike, očitno naučil, da se samokritičnost ne splača. Lahko bi vsaj poskusil nepristransko analizirati, kaj koristnega je bilo od tega silnega sestankovanja. Že kratek in površen pogled na dnevne rede letošnjih 20 izrednih zasedanj parlamenta pokaže, da prav veliko ne. Če izvzamemo proračun, na teh sejah praktično ni bilo tem, ki bi bile povezane z iskanjem izhodov iz krize. Nasprotno, skoraj za vsako izredno sejo, pa tudi za nekatere točke rednih - denimo o absurdni ustavni obtožbi predsednika republike - bi lahko rekli, da je šlo zgolj za posamezne medstrankarske bitke v totalnem spopadu. Ena od kolateralnih škod strankarsko navdahnjenega besedičenja v državnem zboru je to, da so morali njegovi uslužbenci letos k rednemu delu dodati še 14.496 večinoma nočnih nadur. Državo pa je to stalo dodatnih 156.000 evrov. Mogoče se je strinjati z oceno, kako je nekaj povsem samoumevno demokratičnega, da se v parlamentu prepirajo. Toda, kot že rečeno, večino državljanov davi globoka kriza. Mar ne bi bilo nekaj povsem normalnega tudi, da se v tem času zakopljejo strankarske bojne sekire in sklene začasno premirje ter da se vse sile usmeri v iskanje najboljših izhodov iz krize? Nič od tega v parlamentu ni bilo. Nobenega resnega predloga brez fig v žepu, zdi se celo, da o tem nihče ne razmišlja. Še več, poslanci so zahtevali kar pet zakonodajnih referendumov in samo ustavnemu sodišču gre zasluga, da so zapravili "le" 8 milijonov evrov za dva. Ponavljanje Janševih jezdecev totalnega političnega spopada, da že ves čas, odkar so izgubili oblast, ponujajo "partnerstvo", v resnici ne pomeni nič drugega kot suspenz parlamenta in strankarske kravje kupčije, predvsem kadrovske, pod mizo in daleč od oči javnosti. Kajti prav parlament je za to, da se v njem kaj dogovorijo, mar ne? Drugače ga ne potrebujemo in se vse lahko dogovorita Pahor in Janša.

Lahko se zadovoljimo tudi z standardnim (iz)govorom, da tako pač je v demokraciji in da zapravljanja časa in denarja s takimi razpravami ni mogoče preprečiti. Mogoče res ne, vsaj kratkoročno ne. Toda lahko bi bilo vse to za davkoplačevalce ceneje. Kar zlasti v času krize ni argument, nad katerim bi lahko kar tako zamahnili z roko. Ena od poti v pocenitev bi bila zmanjšanje števila poslancev na za velikost in gospodarsko moč Slovenije bolj ustreznih 58 (8 x 7 + 2). Samo pri njihovih plačah bi na leto privarčevali več kot 2 milijona evrov. Da ne računamo prihrankov, ki bi nastali, ker bi bile seje krajše. Toda s strokovnimi analizami in meddržavnimi primerjavami podprti tovrstni predlogi so v parlamentu naleteli na popolnoma gluha ušesa. Nič čudnega, saj se poslanci že desetletja ne zmorejo dogovoriti niti o tem, da bi, na primer, bili samo poslanci in ne zraven še župani in podžupani, ali o tem, da bi referendume prepustili ljudstvu.